Obletnice, takšne in drugačne
Leto 2006 je bilo na našem odseku kar bogato z obletnicami. Saj je verjetno vsako leto tako, bo porekel marsikdo. Pa še prav bo imel. Ne glede na leto se vedno najdejo razlogi, da se spominjamo dogodkov, stvari ali oseb iz preteklih let. Pomembnost oz. "teža" teh razlogov niti ni najbolj bistvena. Če je kakšno leto "lažje", je toliko večji poudarek na samem praznovanju oz. obujanju spominov na t. i. lahkotnejše dogodke in je tehtnica spet v ravnotežju.
Kaj me je pravzaprav nagovorilo za tokratni uvodnik? Razlicnost teh naših ljubih obletnic. Poznamo jih namrec vsaj dve vrsti. Najprej so tu obletnice, ki v nas budijo pozitivne spomine, take, ki jih radi docakamo in ki se jih zelo zelo radi spominjamo, še rajši pa jih praznujemo. Na drugi strani so tiste manj vesele, ki v nas budijo spomine na manj prijetne, morda tragicne dogodke naših preteklih let.
S tistimi prijetnimi obicajno ni vecjih težav. V bistvu se vse vrti zgolj okrog tega, kdaj, na kakšen način in kako se jih spomniti oz. praznovati. Veselja tu ne manjka. V današnjih vedno manj družabnih časih še kako potrebujemo tudi takšne razloge, da se ponovno srečamo, družimo in veselimo. In prav je tako!
Tiste druge zahtevajo več "napora". Najprej v nas samih, da prepoznamo in izluščimo vse tisto, kar se je v nas, zaradi določenih neprijetnih in tragičnih dogodkov iz preteklosti, spremenilo. Da znamo tudi v teh stvareh videti smisel in namen našega bivanja in obstoja. Za vse našteto ne potrebujemo ravno obletnic, a je ob njih vse omenjeno bolj izpostavljeno in potencirano.
Zame osebno – in najbrž pri tem nisem povsem osamljen – pomeni nov korak naprej takrat, ko zmoremo na primeren način obeležiti tudi obletnice manj prijetnih dogodkov. Pa ne zaradi obujanja tragičnosti, žalovanja in razmišljanj v stilu "kaj bi bilo, če bi ..." ipd. Veseli me, ko vidim, da zmoremo tudi v takšnih obletnicah ponovno odkriti radost in pristno veselje. Da smo lahko bili del teh dogodkov in da nam je bilo – kljub npr. izgubi prijatelja – dano doživeti nepozabne skupne trenutke. Tudi takšna pot je zame način ohranjanja življenja v nas, življenja oseb, ki smo jih na poti srečali in življenja dogodkov, ki smo jih skupaj doživeli. Zaslužimo si tudi takšne obletnice. Tako tisti, ki se jih spominjamo, kot tudi mi, ki živimo naprej.
Vse to je bil tudi eden izmed razlogov, da smo v našem vsakoletnem biltenu dodali novo rubriko Zgodilo se nam je pred ... Ostali razlogi so zelo raznovrstni: od tega, da je marsikaj že bilo kje napisano, in žal pozabljeno, do tega, da bi marsikaj še bilo potrebno napisati, poiskati še kakšno staro fotografijo. Med nami ni malo tudi takšnih, ki menijo, da so stare zgodbe boljše od novih … In da se lepše berejo ...
Da ne bi vse skupaj izzvenelo brez pravega zaključka, le še naslednja misel: če želimo praznovati obletnice, se je zanje potrebno potruditi. Potrebni so dogodki. Le-te pa moramo ustvarjati sami, vsak dan znova ...
Vaš urednik Marko Rencelj
P. S.: Kot urednik sem vam dolžan še nekaj pojasnil oz. opravičil za napake v lanski izdaji. Avtor slike na naslovnici ni Andrej Napotnik, temvec Mitja Plohl. Tudi nekaj tiskarskih napak se je prikradlo: na vrhu vsake strani (t. i. tekoči naslov) bi moralo pisati Tamov alpinist 2005. In črno-bele fotografije so bile v tisku preslabe kvalitete, čeprav je na računalniškem zaslonu izgledalo drugače ...
