Intervju z našim načelnikom
(Op. ur.: Kot vsako leto sem si tudi letos razbijal glavo, koga predstaviti – in seveda izbrati takšnega, ki ga itak vsi poznamo "do kosti" – no, mogoče pa še vseeno ne ... Mislim, da se boste kar strinjali z mano, da je bil, hočeš nočeš, ena od osrednjih figur na ferajnu v letu 2006 ravno naš načelnik. Jasno, njegov dvojni jubilej le odtehta svoje ... Za nesebično pomoč pri oblikovanju primernih vprašanj pa se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem Alenki in Urošu.)
1. Napi otrok, deček, mladenič ...
• Začniva kar na začetku. O čem si sanjal, ko si bil otrok? So se ti sanje izpolnile? Kaj si želel pravzaprav postati?
Ja, to pa je tako ... Pri meni je vse prihajalo bolj pozno, malo kasneje. Kot otrok sem sanjal le o naslednjem dnevu, ko bom po šoli in kosilu pobegnil s prijatelji ven na travnik ali v gozd. Tam sem bil najraje.
• In šola? Po želji staršev ali tvoja izbira? Si že takrat zapadel v travme vsakdana? Bi zdaj izbral kaj drugače kot takrat?
Na tem področju nisem nikoli posebno blestel, a ker sem rad risal in mi je to kar šlo, sem se po končani osnovni šoli leta 1971 vpisal na Srednjo gradbeno šolo v Mariboru. Zaradi mojega nenehnega stika s športom sem kasneje želel nadaljevati na Fakulteti za šport. Ker pa je bilo tisti čas na tem področju bolj slabo s prihodki, sem na prigovarjanje svojih bližnjih nadaljeval na višji gradbeni šoli. A se ni izšlo po načrtih. Zmanjkalo je volje in tudi denarja v skromnem družinskem računu. Bo treba delat!
• Prva služba? Zadnja služba? Ok, dobro, tudi vmes ... Pa ja, kako so gledali včasih in kako gledajo zdaj tvoji sodelavci in šefi na tvoje alpinistično udejstvovanje? Če sploh vedo, s čim se ukvarjaš v prostem času.
Pomladi 1978 se nas je pet mladeničev znašlo na Vodnogospodarskem podjetju Maribor, že v jeseni pa so nas razselili po takrat še naši domovini Jugoslaviji. Svoja vojaška leta sem odslužil daleč od doma, v Makedoniji. Po povratku sem nadaljeval delo na VGP, narisal kilometre vodotokov, na stotine prečnih in vzdolžnih profilov. Nenehno sedenje v pisarni pa me je pričelo motiti in moral sem proč. Kot vodja gradbenega vzdrževanja sem se zaposlil v Tovarni dušika v Rušah in tam ostal do leta 1996. Tam sem spoznal tudi svojo ljubezen, ki je sedaj že enaindvajset let moja žena in danes mati najinih dveh otrok, enaindvajsetletnega Klemna in sedemnajstletne Kaje. Na povabilo prijatelja Braneta Kavnika sem se 1997 zaposlil na Zavodu za gradbeništvo v Mariboru, kjer sem še danes.
V delovnem kolektivu se zelo dobro razumemo in marsikatero turo ob pregledu mojih posnetkov skupaj pokomentiramo. Zaradi dobrih odnosov pri dogovarjanju o kakšni daljši odsotnosti nikoli nisem imel težav.
• Ali mi lahko osvetliš svojo bližnjo preteklost in seveda tudi sedanjost? Kako poteka, recimo, tvoj vsakdan? Ej, ja – če želiš – kako je bilo s tvojo boleznijo? Kako si se spopadel z njo, kaj te je takrat "držalo pokonci"? In nenazadnje, kaj je danes pri tebi zaradi tistih težkih dni drugače?
Moji delovni dnevi niso bili nič kaj posebnega. Zjutraj v pisarno, pa na teren in domov. Tudi doma je vedno dovolj dela. V prostem času na kolo. In Pohorje je čisto blizu. Poleti peš ali s kolesom, ko je sneg, pa na turne smuči in nič ni lepšega kot čez griče in po gozdu na Videc ali Stolp in z Bellevueja v dolino.
Potem se je nekaj zalomilo. Zadelo me je v gorah, kjer mi je bilo vedno najlepše. Pa ne nesreča, bolezen me je. Moral sem v bolnico na preiskave, kjer so ugotovili raka na želodcu. Potrebno je bilo odstraniti ves želodec. Prvi trenutek ne dojameš, ne razumeš, nočeš verjeti. Zadene te šele kasneje. Ali lahko sploh potem? Kako? Kako dolgo? Ja, da se! In še gre. Ne z vdajo, ampak s pozitivnim mišljenjem. Seveda se je nekaj stvari spremenilo, način prehrane in skrajšan delovni čas, omejitve pri delu. Ampak Pohorje je še vedno tu in če bodo v hribih dobre razmere ...
2. Napi in gore, alpinizem
• Ok, kdaj si sploh prvič "zagledal" gore? Kje, s čim si začel? Kaj te je navdušilo, morda zasvojilo?
Mislim, da je bilo to na enem osnovnošolskem izletu, ko smo obiskali Logarsko dolino. Vključen v PD Ruše sem nekajkrat sodeloval na orientacijskih tekmovanjih, a le kot tekač – nosač. Saj veš, orientacija ... Kasneje sem s prijatelji predelal skoraj celotno slovensko planinsko pot, v gore pa tu in tam zaidem še danes ...
• In potem? Kako strmo se je dvigala tvoja gorniška – alpinistična pot? Zakaj ravno tamovski ferajn?
Neke zelo velike strmine ni bilo. Sem pa vesel, da sem bil tu in tam zraven. Da sem se leta 1981 podal v alpinizem in prve vzpone napravil na tem ferajnu, je kriva Marička, mama našega urednika. V zahvalo sem ji nekje na Okrešlju zapravil čelado ...
• Kdo vas je takrat učil na ferajnu? Kdo tepel? Kdo "solil pamet"? Kdo ste takrat bili "opozicija"?
Ja, takrat ko sem začel, so tam učili neki »starci«. No, zame ne, za ostale moje mlajše sošolce pa že. Z nami so se trudili Drago Kavnik, Miran Tarkuš, Davorin Podrepšek, Samo Žnidaršič, Miran Pliberšek, Stanč, Joka. Živce pa so jim »cefrali« mladi divjaki: Silvo Babič, Marko Lukič, Dušan Habulin - Habek in Sašo Prosenjak.
• Če ga imaš, kdo je, in če ga nimaš, kdo bi bil tvoj alpinistični vzornik?
Nikoli nisem imel kakšnega posebnega vzornika, niti si nisem postavljal zelo visokih ciljev.
• Kako sploh gledaš na alpinistično zgodovino, na dosežke generacij alpinistk in alpinistov pred nami? Kaj ti, recimo, predstavlja klasiko v gorah, katere smeri, morda obdobja, občuduješ?
Če se podaš v smeri, ki so jih splezali naši alpinisti kmalu po drugi svetovni vojni, se zaveš njihovega mojstrstva, njihove veličine. Morda sem pa kot otrok sanjal o Čopu, Tominšku, Pavli …
• In danes? Kako ti vidiš današnji alpinistični čas? Kako ga ocenjuješ skozi svoje oči, kaj/kdo so zate "današnji heroji"? Nenazadnje, morda par besed o tem, kako se je plezalo pred tvojim prihodom na ferajn, v času tvojega začetka, in kako se pleza danes? Kje so po tvojem mnenju tisti bistveni preskoki, kaj je recimo včasih bilo in česa danes ni več? In seveda obratno, brez česa danes alpinisti ne moremo, včasih pa tega sploh nisi poznal, potreboval, pogrešal?
Tako kot pri vseh stvareh se tudi v alpinizmu meje pomikajo navzgor. In slovenski alpinizem je povsod zraven. To dokazujejo plezalci na vseh področjih, spet pa prihaja generacija mladih, ki že niza uspehe. Vrhunska oprema, načrtne fizične in psihične priprave, nove tehnike. Vse to je potrebno za doseganje tako visokih ciljev. In tu je še čas. Tega zmanjkuje. Včasih smo šli v gore tudi v slabem vremenu in četudi nismo ničesar splezali, nam je bilo lepo. Morda pa se mi samo zdi tako.
• Dobro, kaj te pa nenazadnje v našem, vsem tako zelo ljubem slovenskem alpinizmu, moti? Česa ne maraš? Ajde, dobro, kaj bi s "čarobno palčko" spremenil? Ok, kaj pogrešaš, ne nazadnje?
Ne bi rekel, da je kaj narobe. Denar je problem povsod in pri delitvi tega prihaja do težav tudi v alpinizmu. Mnogo je tistih, ki veliko govorijo, kako bi in kaj bi naredili, le za delo jih je bolj malo.
• Greva "malo k tebi"... Katera je tvoja najljubša »alpinistična disciplina«, pri čem najbolj uživaš? Ali česa – skoraj ne verjamem – pri alpinistiki ne maraš?
Brez starih klasik v skali ne morem in vsako leto si izberem kakšno. Drugače pa led, sneg, bolj pokonci je, boljše je, le da cepini dobro primejo. In vedno je tako lepo, kot še nikoli prej. Za treninge na umetni steni ali v plezališčih postajam malo len, za cepine in skalo pa se nekako ne morem odločiti. Škoda cepinov ... Ali pa, mogoče jutri?
• Dobro je znano, da si »nastopal« v mnogih gorniških zgodbah. Ali lahko opišeš zate najznačilnejšo?
Dve bi lahko povedal. Včasih, ko sem še igral na moj priljubljeni instrument, sem ponavadi odhajal spat zgodaj zjutraj. Danes, ko še skušam sodelovati, pa hodim spat zgodaj zvečer.
• Ker vem, da sam ne boš povedal, te moram "potegniti za jezik" ... Kako je že bilo takrat, ko sta ti, takrat že alpinistični inštruktor in načelnik (to drži?) ter en naš vsem nam dobro znani član, prav tako alpinistični inštruktor in vsakoletni predavatelj orientacije v naši alpinistični šoli, na "neznanem terenu" zgrešila ne smer, ne steno, ampak celo goro? Ali to sploh drži? Ali so to samo "babji trači"?
To pa je res že daleč. Bilo je nekje v Črni Gori, v Durmitorju. Samo ta trditev ni točna. Nisva se midva izgubila, le hrib ni stal na pravem kraju ...
• Dobro, upam, da ne boš jezen ... Pa kdaj si nazadnje splezal kakšno smer, ne da bi enkrat zalutal? Ok, da obrnem vprašanje – katere smeri pa res tako suvereno obvladaš, da bi lahko tudi ponoči (brez čelke!) tekel k vstopu – in ga takoj našel ... Dobro, potem bi s tisto tečajnico, ki bi jo vlekel zraven, pač počakal dneva, nato bi začela plezat in bi suvereno, brez dvomov kje in kod, preplezala celo smer z izstopom vred – ni treba poudarjati, da bi bili vajini pogovori med plezanjem v stilu "Pa dobro no, še lani je ta smer res šla tukaj gor ... Čuj, se ti spomniš tiste skice iz vodnička, ki sva ga pustila v avtu? Kje je že šla ona sosednja smer od tiste, ki sva jo midva želela plezat? Kak je že zgledal njen tretji cug?« itd. itd." povsem, res povsem odveč ...
Suvereno pridem od doma na Pohorje, ne glede na to, po kateri smeri ... Drugače pa s tečajniki vsako leto ponovim, saj veš, Orginalno in Platke v Mali Raduhi, pa Kurjo in Rumplasto v Rotewandu. Če pa bi bila potreba, bi se tudi malo zaplezal ...
• Dajva še malo statistike. Prva smer, prvi mentor, prvi soplezalci, tvoj najvišji vrh, tvoje odprave ... Koliko smeri – alpinističnih tur–je nenazadnje že za tabo?
Petindvajset let je minilo od takrat, ko sem se prvič navezan podal v steno. Stanko Horvat me je vodil po smeri Za zobom v Klemenči peči. Od takrat se jih je nabralo nekaj čez štiristo, najprej veliko, veliko dvojk in trojk, kasneje pa tudi štirke, petice in kakšna šestica. Morda sem kdaj pogledal malo čez, više pa nisem zahajal. Davnega leta 1987 smo osvajali vrhove Andov v Peruju, lansko leto pa sem preskušal svoje meje na naši odpravi Daulagiri VII.
• Največji podvigi? Alpinistični dosežki, na katere si najbolj ponosen? Kje te je "izpilo" do konca – če te je kje? Si kdaj že morda gledal "onstran", pa prišel vseeno nazaj? Ok, kje ti je pa šlo "najbolj za nohte", si se kje precenil, morda se je "precenilo" vreme?
Osebno mi največ pomeni Čopov steber in kasneje Nemška pozimi, ki sem ju preplezal z Mitjo Plohlom. V naših stenah nikoli nisem bil na meji. Sem pa to doživel na zadnji odpravi, ko sem v megli popolnoma izmučen komaj prilezel do T2 malo pod 6000 metrov. Posledice so se pokazale naslednje jutro. Delna možganska kap. Nisem čutil desne roke, desne noge in nisem mogel govoriti. Na srečo se je stanje malo izboljšalo in po sestopu v bazo kasneje popolnoma popravilo.
• Kako je že bilo takrat s tisto nesrečo v Klemenči peči? Posledice? Je bila kdaj potem še kakšna?
Po šolsko napravljeno sidrišče, po petih metrih prvi klin, potem pa trideset metrov nič oziroma naložena zajeda ... Ko bi imel takrat kakšnega »frenda« tam v Črni planiki ... Ko je noga zdrsnila z majhnega stopa sem se ujel za večjo skalo, tej pa je bilo vseeno in se je z mano po platah odpeljala do šodra ... Zadaj so priletele še teniske, ki mi jih sezulo med potjo ... Gmotna škoda? Poceni je bilo. Nekaj počene kože in na veselje družbe precej oguljena drsna ploskev moje ta zadnje. Če bi me pa med padcem samo enkrat obrnilo????
3. Napi načelnik ...
• Najprej bi te rad vprašal, kako se počutiš, ko si že toliko let "vodstveni element" tega ferajna? Verjetno si nisi niti predstavljal, da bo "oblast toliko časa tvoja"?
Dvajset let je kar dolga delovna doba. Malo sem pa že utrujen. Včasih si za to v firmi dobil zlato uro. Zdaj pa bi mi prav prišle kakšne toplice v Zermattu ali Chamonixu ...
• Kako si sploh na začetku gledal na načelništvo, torej na tiste, ki so to funkcijo imeli pred teboj? Ok, kako so te sploh prvič "nagnali", da si prevzel krmilo?
Tisti trenutek, ko se je neka generacija počasi umirjala – nekateri so bili bolj aktivni v GRS – je nekdo to funkcijo moral prevzeti. In opozicija je v boj poslala mene ...
• Dobro, kako danes, po dvajsetih letih vodenja tega našega ljubega odseka, gledaš na to obdobje? Kakšne izkušnje si vmes pridobil, česa na začetku nisi poznal, vedel? Dobro, česa vse si se v teh letih naučil?
Sprva je bilo kar težko. Si nekje "na sredi". Sošolci in mlajše generacije hočejo hitreje naprej, »ta stari« želijo stvari peljati trezno in varno. To sem skušal vsa ta leta usklajevati, dobro sodelovati tako s pozicijo kot z opozicijo.
• Kdaj ti je – kot načelniku in tudi drugače – na ferajnu najhuje, najtežje (sicer slutim odgovor, a vseeno ...)? Kako takrat "predelaš" to stvar v sebi, kako se "dvigneš" in greš naprej?
Ko pozvoniš pri nekom doma in rečeš: »Nesreča se je zgodila ...« Ti trenutki so najtežji. Takrat bi vse najraje pustil. Zato se dogaja, da včasih preveč težim glede varnosti. Bližje ti je oseba, težje in bolj dolgo traja, da preboliš. Potem pride nova generacija. Treba je naprej. A ostanejo spomini.
• Ej, moram te vprašat ... Te kdaj – če te – kakšna stvar "razkuri", "dvigne"? Česa kot načelnik ne nazadnje ne maraš, kaj te na našem odseku moti? Ja, kaj bi spremenil – če bi le lahko, seveda?
Najprej bi zamenjal načelnika ... S tem so res težave. Potrebna je svežina. Naš odsek ni nič drugačen od drugih. Včasih za neko stvar vložiš veliko truda, tisti, ki radi govorijo, ti vse obrnejo na glavo, ko je treba to realizirati, jih pa ni.
• Kaj pa pogrešaš? Kje vidiš, da bi lahko bilo še boljše? Kje so po tvoje naše še skrite rezerve?
Morda malo več aktivne povezave med pozicijo in opozicijo. Pri nekaterih pogrešam tisti pravi plezalski zagon. A vsak pač dela to, kar želi in toliko, kot mu je v veselje.
• Znova (op. ur.: na občnem zboru decembra 2006) si zmagal v volilnem boju. Ali to pomeni, da je konkurenca popolnoma nesposobna?
Za zmago je potrebno imeti dober volilni štab in bazo, ki te podpira. To sem na odseku vedno imel. Mislim pa, da so med nami še kandidati, ki bi lahko vlekli naš voz naprej. Pa nekdo reče: "Naj bo še naprej Napi." Morda pa to ni najbolje za odsek.
• Ja, seveda, ali glede na tvoje sposobnosti vodenja padajo tudi kakšne ponudbe s sosednjih ferajnov?
Nekaj ponudb je prišlo z Gorenjske, zdaj pa iščem kakšno stanovanje Pod Srcem, da se ne bom tako daleč vozil na sestanke ...
4. Napijevi plani – načelniški, gorniški, ostali ...
• Kako ti uspeva pri tako "nepriljubljenih letih" ostajati v tako dobri formi?
S to formo so pa težave. Sem šel neki dan s smučmi na nahrbtniku na Pohorje pa naletim na Rolanda, ki po nočni prihaja že dol. Komentirava čas hoje do Bellveuja. Zaupam mu svojih uro in petnajst. »A z ruzakom?« pravi. »Jaz sem gor v tričetrt ure, Ivek pa rabi malo čez pol ure.« Na Bellveuju me Miran Tarkuš potolaži: »Kdaj si že imel ti abrahama?« Pa mi ni preveč odleglo. Zdaj pa treniram, da pridem na tistih Ivekovih osemintrideset ... No, tudi za vzpone v Andih mi bo to prišlo prav. V juniju tega leta, dvajset let po mojem prvem obisku Peruja, se nas kar deset ponovno podaja tja.
• Si s svojo novo kitaro (tisto, ki ti jo je prinesel Abraham ... in ki je nikakor nočeš nositi na ferajnove čage ...) že kdaj zaigral ženi pod oknom?
Lahko ji igram tudi v hiši – ko pomijem posodo ... Glede igranja na čagah pa se bo treba z Elektro Slovenija dogovoriti, da na kočah izklopi elektriko ...
• Kakšne načrte imaš za čas, ko boš ugotovil, da se skozi ta "vodstveni medij" težko izražaš in te več ne zadovoljuje?
Že dolgo si želim akvarij z zlatimi ribicami. Bi jih naučil tisto: "Ribič, ribič me ..."
• Če bi želeli posneti film o tebi, kdo želiš, da bi igral glavno mošk in kdo glavno žensko vlogo?
Jan Claud Van Dame bi mi bil kos, ko jih tako tepe ... Moja draga pa bi bila Ursula Andress, eno od Bondovih deklet ...
• Kako bi razložil: V tretje gre rado?
Ne bi šlo. Ali pa bi? Se dobimo v hribih. Razmere so odlične!
Z načelnikom, Andrejem Napotnikom - Napijem, se je pogovarjal Marko Renčelj.
