(Op. ur.: Še ena nova rubrika. V njej bomo zbirali najrazličnejša razmišljanja naših članic in članov. Naj vas letošnji prispevki navdihnejo, mi pa upamo, da jih bo naslednje leto spet vsaj toliko.)
Rekreativni alpinizem
Za ta sestavek me je navdihnil dogodek letošnje jeseni, in sicer, ko sem v Paklenici spraševal, kaj gremo plezat. In dobil veliko odgovorov v smislu tega, da tega ne, ker so oni to že plezali. Vse je super, samo če ne bi tega slišal od ljudi, ki šele vstopajo v čarobni svet alpinizma. Pa to sem že slišal, ni bilo prvič. Ampak usta, iz katerih so ponavadi prišli takšni odgovori, sedaj na ferajnu ne govorijo več.
Najprej poglejmo besedo rekreacija. Izvor besede rekreacija je latinski, in sicer »recreo-are«, kar bi pomenilo ponovno narediti ali obnoviti. Drugače je tolmačenje te besede zelo raznoliko, od tistih neumnih, do razlag s pomenom. Nekako se mi zdi, da je najprimernejša definicija sledeča: Rekreacija je celostna človekova aktivnost izven profesionalnih obveznosti. Izbrana je po želji in pripomore k ustvarjalnosti, ohranjanju telesnega in duševnega zdravja, vzdrževanju vitalnosti ter služi kot počitek in osvežitev.
O besedi alpinizem ne bom zgubljal besed, ker občinstvo, ki prebira te besede, pomen še predobro pozna. Pa poglejmo besedo rekreativni alpinizem v celoti. Ta besedna zveza je nekaj, kar je, pri večini plezalcev, alpinističnih smučarjev in osvajalcev vrhov, pravi tabu. Nekaj, s čimer se večina ne želi ali ne more poistovetiti. Vedno lahko preberemo razna poročila, članke in podobno, kjer na veliko in dolgo razpredajo o svojih dosežkih. Lahko beremo epske zgodbe o vzponih, sestopih, padcih, spustih na meji možnega … A vedno znova naredi to nekdo bolje, laže, hitreje. Po tej ugotovitvi lahko govorimo o vrhunskosti ali nečem prvinskem. To se pa nikakor ne sklada s samim izvorom besede rekreacija, saj naj bi to pomenilo nekaj ponoviti ali obnoviti. A se da prvinsko ponoviti? To bi bilo že za gospoda Freuda in tega sam ne bom načenjal; mogoče bi lahko bi po kakšnem litru, ko smo vsi že dovolj pametni. Raje bom pisal o tistem, kar ne sodi v ta odstavek. Torej bom pisal o tem, kako uživati v alpinizmu in to počenjati dolga leta.
Ob obiskovanju plezališč sem vsakič občudujoče opazoval mladce in mladenke, ki so v grozljivih previsih izvajali vratolomne manevre. Ko sem stal pod visoko in težko steno, sem pogledoval navzgor in občudoval alpiniste, ki so po polžje napredovali v neskončno dolgi smeri. Tudi nad strmo zasneženo grapo ali polico sem vzdihnil in si rekel, morda bom pa tudi jaz kdaj tukaj smučal. Pod globokimi vtisi videnega sem ponavadi hodil do avtomobila in sklepal vražji pakt, kako bi tudi meni to uspelo. Videno me je zaslepilo in osredotočen na bodoče uspehe sem pozabljal na sedanjost. Pozabljal sem na dogodke, ki so se medtem odvijali. In dogajalo se je nekaj krasnega. Medtem sem preplezal kakšno smer v plezališču, tudi jaz sem preplezal drugo steno ali smučal z vrha, ali pa petič preplezal eno in isto smer. Pa to ni bilo za trofejo, opis na spletu, dnevno časopisje … Bilo je za mojo dušo. No, pa smo že bližje rekreaciji. Ko sem gledal zgoraj opisane mojstre, sem jih spoštoval in jim zavidal, ker sem globoko v sebi vedel, da nikoli ne bom počel česa takšnega.
Nato sem na ferajnu poslušal poročila o opravljenih turah: Saša in Lea sta bila …, Davorin in Gusta sta presmučala … Podobno kot prve, sem tudi njih spoštoval, vendar jim tega nisem zavidal, ker sem vedel, da to lahko počnem, ker ni pogojeno z vrhunskim treningom, s preživetjem in podobnim. In na tak način sem spoznal novo vejo alpinizma – rekreativni alpinizem. V trenutku sem vedel, da je to prav to, kar si želim početi in kar je najpomembneje, to lahko počnem praktično večno. Zgoraj omenjeni so seveda dokaz za to.
Moji prvi obiski tujine so to teorijo še bolj potrdili. V tujini je še veliko več rekreativnih alpinistov, takih, ki z veseljem preplezajo smer s svojo ljubljeno osebo, sorodnikom, ki pač ni vrhunski alpinist. Tudi med turnimi smučarji je veliko takšnih, ki pohajkujejo po gričnatih gorah avstrijske Štajerske in Koroške in pri tem celo uživajo (ali uživamo). Pa saj ni tako samo v alpinizmu, tudi v drugih športnih zvrsteh je podobno.
Iz lastnih izkušenj, pa verjetno bi lahko to potrdili tudi Kontlerji, Podrepški, Kavniki, Kokoli, Napotniki …, vam povem, da sem našel nekaj, kar mi resnično veliko pomeni. Nekaj, kar lahko počnem po lastni izbiri. V to me ne silijo me pogoji za alpinista ali pa članek na Gore … ljudje. Prva točka definicije rekreacije je s tem izpolnjena, tj. lastna izbira. Seveda to v meni poveča ustvarjalnost, ki bi mi ob današnjem tempu še kako hitro pošla.
O telesni aktivnosti ne bi izgubljal besed, prav tako tisti, ki berete, veste, kaj občuti duša, ko prismučamo do cilja ali pogledamo diapozitiv čez leto ali deset. Po naporni turici sedem na travo ali v toplo zavetje koče in kljub kratkemu trajanju je učinek zelo dolgotrajen in hkrati osvežujoč.
Tako sem zadostil vsem točkam definicije beseda rekreacija. Moram pa še zadostiti njenemu osnovnemu pomenu, tj. ponovno narediti. Ker je to res lepo in ker mi pusti samo pozitivne občutke, lahko to počenjam zelo, zelo dolgo. Vse prevečkrat imam opravka z nekdanjimi vrhunskimi športniki, ki pa danes niso več niti športno aktivni. Zakaj?
Vem, da je v primerjavi z nekaterimi drugimi življenjskimi obdobji to obdobje mojega uživanja kratko. Ampak prav ponosen postanem, ko v življenju slišim starejšega človeka reči: Če bi jaz to vedel, ko sem bil mlajši!
Torej, kaj sem želel povedati? Želel sem razmišljati o tem, kje so razlogi, za izjave iz prvega odstavka. A zopet nisem prišel stvari do dna in verjetno nikoli ne bom. Vendar sem s tem razmišljanjem ugotovil, da nisem sam, ampak nas je več. In ker v teoriji in praksi velja, da zgledi vlečejo, verjamem, da nas bo vedno več.
Gremo v hribe. Uživat. Tako ali drugače.
Tadej Kosmačin
O plezanju, psihi in sploh vsem
Tokrat bom namesto opisovanja svojih plezalnih »dosežkov« razmišljala o dinamiki v ozadju plezanja (zdaj, ko sem »mag«, si lahko dovolim napletati). Vprašanje se glasi: Zakaj plezamo?
Če izhajam iz svoje izkušnje, gre za neko naključje. Zgodilo se je, ko sem šla s prijateljico pogledat na UŠC, kako izgleda stena. Po začetni zadržanosti sem poskusila prečko in nato še po smeri navzgor. Ljudje tam so se mi zdeli zelo prijazni, spodbujali so vsakega novega in zabavni so bili za družbo, pa še en fant mi je bil všeč. Tako sem začela bolj redno hoditi v telovadnico. Lahko bi rekli, da v ozadju ni bilo nič globokega, nobenega »klica«. Vendar … po drugi strani vsak človek v svojem življenju poskusi celo vrsto stvari in dejstvo, da se zasidra oz. posveti le izbrani, priča o določeni afiniteti ravno do te dejavnosti. Rekli bi lahko tudi, da se nekateri ljudje »najdejo« v plezanju. Gotovo gre tu za nek užitek, ki ga najdejo bolj v plezanju kot kje drugje. Znan izrek Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si so nekateri filozofi predrugačili v Povej mi, v čem uživaš in povem ti, kdo si – s tem hočejo povedati, da užitek definira subjekt. Kateri pa je tisti užitek, ki ga alpinisti najdejo ravno v plezanju? Ali je to povezano z osebnostnimi lastnostmi? Napisanih je bilo že nekaj študij, ki so raziskovale korelacije med osebnostnimi lastnostmi in izbranim športom1. Ugotovljeno je bilo, da imajo alpinisti visoko potrebo po samo-preseganju, tekmovanju s samim seboj in so nadpovprečno neodvisni oz. individualisti, radi iščejo izzive in se včasih počutijo odtujeni od zahtev vsakdanjega življenja in družbe. Skratka, uživajo v iskanju meja.
Pa se približajmo odgovoru na to vprašanje z druge strani. Vračam se k lastnemu primeru – zakaj nisem ostala v telovadnici ali pri frikanju. Kmalu je prišla prva hribovska smer – Jesenska (Hvala, Dolfa!), nato je prišlo samo od sebe, da so me kolegi začeli voditi v gore (sprva zadaj na štriku), kamor od takrat rada zahajam. Ampak veliko bolj kot težavna smer, v kateri nisem enakovredna, me vznemirja morda malo lažja smer, kjer sem v enakovredni ali vodilni vlogi, kjer sama nosim odgovornost, kjer se ne morem zanašati na drugega in kjer je vsak dogodek rezultat izključno mojih dejanj. Mislim, da je tu stična točka vsakega razmišljanja o užitku v plezanju. Ne gre toliko za plezanje težkih ocen, temveč za iskanje svojih meja v izpostavljanju (vedno težjim) izzivom.
Moje meje pa so meje moje biti, tisto, kar je na drugi strani je nezaslišano, je drugo od biti, ne-bit, smrt. S tem, ko se izpostavljamo obrazu smrti, bolj intenzivno začutimo svojo živost2. Filozof Heidegger pravi, da je lice smrti vedno povezano s tesnobo, ki je temeljno počutje, v katerem se človek razpre samemu sebi v svojem bistvu. Mislim, da imajo vrhunski alpinisti nadpovprečno potrebo po iskanju teh skrajnih dražljajev, nevarnosti, po približevanju meji. Primer je Tomaž Humar, v čigar knjigah je zaslediti ravno to. Dejstvo je, da se večini plezalcev toleranca za nevarnost zvišuje, pač skladno z njihovim napredovanjem (izrazit primer: Dan Osman). Večja pripravljenost in izkušnje jim omogočajo dokazovanje v bolj izjemnih smereh. Lahko ni več dovolj težko, ne daje več notranjega miru, ker ni več dovolj velik izziv, da bi začutili nevarnost in s tem tisto drugo, temno plat. Vedno bližje so smrti. Skrajni primer tega je soliranje. Gre za hkratnost ljubezni do življenja in zaničevanja življenja. Plezalec mora biti dovolj indiferenten do sebe in do svojega življenja, da je sposoben solirati, vendar paradoksno (seveda če pride živ dol) doseže ravno obraten učinek: srečo, ponos, uživanje v življenju, ljubezen do samega sebe, utrditev ega, pomiritev s svetom. Dejstvo je tudi, da ni ultimativne rešitve (Nejc Zaplotnik: Ni cilja, je samo pot …), ki bi plezalca za vedno pomirila, da ga tisti nemir, tisti užitek srečanja z nezaslišanim, s svojimi mejami, ne bi vedno znova prevzel. Ni končnega cilja, razen smrti same. Osvojen cilj pomiri le za nekaj časa, skladno s tem, koliko je bil željen in naporen. Alpinisti opisujejo, da so v obdobju, ko jim je iz nekega razloga onemogočeno, da bi uresničevali svojo željo po plezanju, nemirni, razdražljivi, kot da ne bi bili zares živi. Zaživijo šele v neki zunanji nevarnosti, skrajnosti (eks-centričnosti). Tukaj se kar vsiljuje spomin na pisanje Nejca Zaplotnika, ki je na pesniški način opisoval prav svojo razdvojenost pri plezanju. Po eni strani je želel zadostiti zahtevam družbe (šolanje, služba, družina), vendar se je počutil nesrečenega; razen, ko je plezal. Takrat je bil res on sam. Njegov občutek krivde je po mojem mnenju izhajal iz prepričevanja soljudi, da je neodgovoren do bližnjih. Vendar menim, da alpinizem ni nekaj, kar bi si človek lahko poljubno izbral; temveč alpinizem izbere človeka. Plezalec si ne izbere zavestno želje po samo-dokazovanju, to potrebo ima v sebi (filozofi bi izvor pripisali nemirnemu duhu, nevrologi pretirani potrebi po dražljajih ipd.).
Sedaj pa še nekaj besed o t. i. psihi in njeni vlogi pri vodenju naveze v slabo zavarovanih in krušljivih smereh in pri t. i. soliranju. Psiha je beseda, s katero se ponavadi opisuje drznost nekega plezalca. Psiha ne pomeni nujno dobrega plezanja, nekdo lahko pleza tudi nepremišljeno in (pod)povprečno, pa ima dobro psiho. Tipični primer so plezalci, ki npr. v plezališču plezajo prosto največ do ocene 6a, v hribih pa plezajo prav toliko (poznam celo primer, ko je nekdo v plezališču zmogel največ 6a, v hribih pa je soliral 5c)3. Ta isti plezalec ima boljšo psiho, kot nekdo, ki v plezališču prosto prepleza 7c, v hribih pa pleza kot vodilni v navezi 6c. Podobno tudi nekdo, ki »pofrika« 8a, v hribih ne potrebuje ravno psihe za plezanje 6a, nekdo, ki je pri »frikanju« veliko slabši, pa gotovo. Psiha zame pomeni razkorak med dejanskimi fizičnimi sposobnostmi športnega plezanja in tem, koliko si upaš v hribih. Čim manjša je ta razlika (rezerva), tem boljša je psiha. A če nenehno plezaš brez rezerve, blizu svoji meji v plezališču, to zame ni nujno dobra psiha. Lahko je dvoje: ali iskanje užitka bližine smrti ali potreba po dokazovanju na alpinistični sceni. To drugo imenujem »lažna psiha«. Pomeni, da se nekdo hoče na vsak način dokazati na plezalski sceni, na ferajnu, ipd., vendar nima plezalske rezerve; tukaj ne gre za dokazovanje sebi, temveč za dokazovanje drugim, motivacija ni notranja, temveč zunanja. Psiha bo izkoriščena za kompenzacijo pomanjkljive fizične pripravljenosti. Tak plezalec si bo pogosto izbiral visoke cilje, ki jim je komaj dorasel, če bo šlo kaj narobe, bo iskal krivdo pri soplezalcu, v slabi skici smeri itd. Želja po dosežku lahko da videz dobre psihe, v kritičnih situacijah pa se pokaže, da psihe ni.
Dobra psiha zame ne pomeni konstantnega plezanja z majhno rezervo, temveč neko rezervo za »plezanje brez rezerve«.
Mojca Hribar
Opombe:
1 Da ne bi kdo mislil, da imam s plezanjem v mislih tudi Kotečnik, tu poudarjam, da imam v mislih alpinizem. Zanimiv je npr. podatek, da so alpinisti starega kova bolj nagnjeni k introvertiranosti, (novejši) športni plezalci pa k ekstravertiranosti. To si interpretiram tako, da je bil alpinizem včasih 'način biti', prežemal je življenje posameznika skoz in skoz. Tradicionalni alpinist je bil veliko bolj izpostavljen, v večji nevarnosti, bolj prepuščen samemu sebi. Pri frikanju pa gre za šport, ki je pretežno varen, gre za gimnastiko in bildanje mišic, za način zabave in dokazovanja moči med mladimi (in starimi). Skratka: športno plezanje oz. frikanje danes nima več veliko skupnega s tradicionalnim alpinizmom.
2 Freud bi dejal, da okrepimo svoj ego.
3 Seveda je treba upoštevati tudi pogostost nameščanja varoval.
Klasika, itak!
Kaj je klasika? Ker je kljub vsemu to, kar trenutno držite v rokah, alpinistično glasilo, bom na tem mestu razpravljal o pojmu klasika s stališča, kot ga poznamo tisti, ki se ukvarjamo z alpinizmom. Klasika bi naj torej predstavljala klasično plezalno smer, katere se je tekom dolgih (ali kratkih) let od njenega nastanka zaradi določenih značilnosti oprijel vzdevek klasična smer. Seveda ne bomo nikjer našli kašnih definicij, kaj klasika je oz. ni, tudi tega ne, kdaj kakšna smer postane klasična in kdaj spet izgubi to ime. Verjetno bomo še najbližje pravilnemu odgovoru, če rečemo, da je klasika preprosto smer, ki je dobila svoje "klasično" ime z ljudsko-plezalnim izročilom oz. s "težo posameznih plezalnih imen", ki so smer prepoznale kot klasično (ali pač ne).
Pa ni sedaj moj namen razpravljati o tem, niti ne nameravam iskati absolutnih kriterijev, ki bi na področju plezalnih smeri razmejevale med t. i. solato in legendami. Bolj me zanima nekaj drugega: kakšen je naš (moj, tvoj, njen, njegov ...) odnos do klasik, do klasičnih smeri; če ga seveda sploh imamo. Kaj komu pomeni, recimo, preplezati klasično smer – če mu sploh kaj? Kaj ob tem doživlja (če sploh kaj ...), kakšni so njegovi občutki (Ja, te pa menda imamo vsi, ali ne?) itd. Nenazadnje, kaj so – in kakšni sploh so – vzgibi v človeku, da pleza klasike? Ali ima neko posebno željo po tem ali jih pač pleza, ker jih »mora« plezati, da njegov plezalni dnevnik sploh kaj šteje oz. da se lahko ob neštetih pirih in/ali Fructalovih sokovih v plezalski družbi sploh kaj pogovarja? Ali pa morda sploh ne ve, da pleza klasike – smeri pač pleza preprosto zato, ker so oz. ker rad pleza.
Sicer težko verjamem, da ste se povsem navdušili nad doslej prebranim in da se vam zdi napisana reč najbolj pereča in pomembna. Vendar naj bo kakorkoli že, sam sem se o tem odnosu do klasik malo več spraševal letos, ko sem – ob pomoči soplezalca, to je že treba reči – »pojedel« dve klasični »jabolki« z našega plezalnega drevesa: Comici-Dimai(1) v Veliki Cini in Šimenc-Škarja(2) v Dolgem hrbtu. Smeri, ki sta zame definitivno klasiki, čeprav za koga to morda nista; zadnjič sem na primer med pogovorom na ferajnu izvedel, da Comici-Dimai pač ni klasika! Dobro, najbrž tudi smeri Šimenc-Škarja marsikdo nima za klasično – a tako pač je verjetno z bolj ali manj vsemi klasičnimi/neklasičnimi smermi, kajne?
Brez odvečnega filozofiranja prav gotovo slej ko prej ugotovimo, da ne more biti s posameznikovim odnosom do klasik prav nič drugače kot z njegovim odnosom do plezanja nasploh. Zakaj neki bi bilo s klasikami drugače. Nenazadnje ne predstavljajo posebne veje alpinizma, so le njen sestavni del. Ne verjamem torej, da ima posameznik do klasik kakšen poseben odnos, ki bi bil v nasprotju z njegovim siceršnjim "likom". Da poenostavim: posameznik se do klasik obnaša kot do ostalih smeri, lahko jih sprejema ali pa ne.
Zame osebno pojem klasika predstavlja smer, ki mi ob srečanju z njo, torej ob plezanju čeznjo, ponuja oz. vzbuja občutke in doživetja, ki niso čisto vsakdanja, taka, ki so torej malo drugačna od občutij in doživetij ob plezanju »navadnih« smeri. Vem, tudi zame to ni povsem »čista igra«, tudi sam ne poznam vseh pravil, kdaj nekaj je oz. kdaj ni. Nenazadnje mi je že marsikateri soplezalec oz. soplezalka po skupni preplezani smeri dejal, da česa podobnega pač ne želi več nikoli plezati, da je bilo »grdo za ubit« in da to res ni neka smer, ki bi ti sploh kaj »vzbujala«, razen odpora morda. Seveda, sam sem z iste smeri »odnesel« povsem drugačne občutke – da recimo ni bilo tako slabo ... Drugačen sem v toliko, da zame v alpinizmu ni grdega, odbijajočega, nekaj, česar res ne bi več rad doživel – seveda so nesreče in podobni nevšečni dogodki izvzeti.
Razlogi, zakaj ti neka smer, recimo klasična, vzbuja »boljše občutke«, ti nudi nekaj več in ti nekaj več tudi pomeni, so sila različni. Lahko začnemo pri povsem preprostih, recimo odlična skala, klini, kot da so bili zabiti pred pol ure, težave, kot da bi bile »pisane samo tebi na kožo«, lepi razgledi, fantastični štanti (z možnostjo opravljati na njih (skoraj) karkoli si zamisliš ...) itd. itd.
Sam oznako klasika »prilepim« smeri, ki je ob svojem nastanku predstavljala nekaj več. Bodisi, da je z njo prvi plezalec pomikal svoje meje daleč naprej, bodisi, kar še rajši vidim, da je takšna smer v času svojega nastanka pomenila bistven kvalitativen preskok med alpinističnimi dosežki tedanjega časa – glede na svoj »obseg«, »velikost«, še bolje pa glede na način, kako je bila določena smer preplezana. Vsak takšen podvig je običajno sprožil »tekmovanje« in znova zavrtel naprej neskončno kolo (alpinističnega) napredka. A tisti prvi plezalci in njihove prve oz. nove smeri, tiste so zame klasike.
Zame osebno pa je poleg vsega zgoraj naštetega pri klasikah pomemben še en vidik, ki me preprosto dodatno navduši: vživeti se v čas prvih plezalcev, v tedanje razmere, stanje takratnega duha, postaviti se v kožo prvih osvajalcev nekega nekoristnega koščka stene. Zame je to stvar, ki je ni moč zanikati: pogum, strast, nuja, odločnost, pripravljenost, da storiš bistven kvalitativen preskok iz običajnega dosega plezalcev tistega časa daleč naprej, da s svojim dejanjem prestaviš letvico na alpinističnem področju mnogo višje. In marsikdaj moraš ob »srečanju« s takšnim podvigom povsem odkrito – če se tega seveda sploh zavedaš – enostavno reči z besedami tistega znanega bivšega slovenskega selektorja, ki je pred časom dejal: "Maaa, kkkaaaappooo doool!"
Ja, tako sam vidim to stvar! To je zame tisti preskok med klasiko in neklasiko. Ob klasiki se sam pač odkrito in globoko čudim, priklanjam, če hočete, dejanjem prvih osvajalcev in se ob tem počutim kot še bistveno bistveno manjši črv, kot sem že itak. Živele klasike!
Marko Renčelj
Opombe:
1 "... Trinajstega avgusta (op. ur. 1933) so spet prišli pod steno (op. ur. S stena Velike Cine) Comici, Giuseppe in Angelo Dimai, vendar sta Dibona in Verzi odnehala. Prvih 250 metrov stene je previsnih, saj visi nekaj metrov stran od vznožja; v tem delu so zabili 75 klinov (po enega na tri metre). Navpičnost stene in dejstvo, da skala ni preveč trdna, sta pripomogla, da niso zabili še več klinov. Ponavljalci so zabili še enkrat toliko klinov kot prva naveza! Za tri Italijane pravo merilo vzpona ni bilo v tehničnih težavah, temveč v psihičnih ovirah, ki so jih premagovali, ko so telovadili po tej previsni steni. Zgornji del smeri poteka po kaminih in žlebovih, ki so jih z lahkoto preplezali naslednji dan. Vzpon so opravili v petnajstih urah." (Bine Mlač: Veliki pionirji alpinizma, str. 124, Didakta, Radovljica, 1993.)
2 "Leto 1964 je namenjeno Kavkazu. Plezamo vso zimo, toda že druga po vrsti je, ko zaman oblegamo severno steno Kočne. Na prvomajskem treningu vse kavkaške ekipe odkrušena skala zlomi Metodu nogo. Tako se v gorah poigra usoda: včasih mileje, včasih bolj kruto, vedno pa brez napovedi, bliskovito. Poleti s Pavletom (op. ur. Pavle Šimenc) dokončava lanski problem v Dolgem hrbtu: gladki bok desno od Trikota. Nasilna sva; čez nepreplezljiva mesta se prebijeva s svedrovci. Dva tedna kasneje plačam kazen v Štajerski Rinki ..." (Tone Škarja: Stene mojega življenja, str. 92, Založba Obzorj, Maribor, 1975.)
