(Op. ur.: Da ne bo nepotrebnega "kreganja", sem prispevke razvrstil glede na absolutno nadmorsko višino ciljev, ki jih posamezne zgodbe opisujejo ... Torej, štartamo z "nule" ...)
(Road) trip (to Cagliari)
Zame se je potovanje zacelo malo nenavadno. Po vseh zagotovilih, da ne grem zraven plezat na Sardinijo, sem na koncu poklical in vprašal, ce imajo še kaj prostora v drugem avtu. In tako sem postal osmi potnik. Veselje, da smo vso opremo skompresirali v avto, se je hitro koncalo. Preglasili so ga kovinski zvoki drsenja avta po asfaltu. Prva predlagana rešitev se je glasila: ”Daj radio bolj naglas!” In peljali smo se naprej. Vonj po zažganih zadnjih gumah nas je prisilil v bolj radikalne spremembe. Premik težišca vozila je zahteval natancno prerazporeditev opreme. V ta namen smo vso opremo spet zložili ven. Zasedli smo malo vecje parkirišce. Prizor je bil podoben preiskavi avta na nekdanji vzhodnoevropski meji. Tako smo koncno pridobili nekaj centimetrov od tal, ki so nas skoraj ustavili. Po dolivanju goriva smo spet pristali na trdnih tleh oziroma na gumah. Tako smo bili vsi prisiljeni žrtvovati kar nekaj predmetov. Na prvi pogled nepomembnih. Vendar nam je bilo že tam jasno, da bo to še dolgo in zanimivo potovanje. Spora z napravo za pobiranje cestnin ne bom podrobno opisoval. Po hudem naprezanju smo v pristanišcu razvozlali nacrt in organizacijo prevozov s trajekti. Plovba do otoka je minila relativno mirno.
Po pristanku smo si ogledali plezalni vodnicek. Pike, ki oznacujejo možnosti za razlicne oblike plezanja, so po vsem zemljevidu otoka. Odlocili smo se, da si najprej ogledamo vzhodno obalo. Zaceli smo bolj zamorjeno, ker je prišla za nami slaba novica. Izvedeli smo za nesreco kolega, ki je imel namen iti z nami. Prvo plezališce je bilo dokaj obicajno. Razen mogoce velikih kaktusov v steni, na katere ne bi bilo pametno pasti. Drugi dan smo nadaljevali pot in se pridružili clanom prvega avta. Pot do velikih sten plezališca ob morju je bila kot priprava na plezanje na posebnem prostoru. Skok v morje po plezanju je bil vsem v veselje. Tega ni pokvarila niti meduza, ki mi je pustila crn tatu za spomin. Na drugi strani majhnega mesta pa smo preizkusili dobrih sto metrov visoko steno. Plate so spominjale na velik slap. Clani prvega avta so se zjutraj odpravili plezat malo pred nami. Za apartma so bili dogovorjeni do 18.00. Takšnega mnenja ni bil lastnicin prijatelj, ki seveda ni znal in razumel besedice kateregakoli drugega jezika kot domacega. Na koncu nam je le nekako z znaki narisal svoje sporocilo. Ugotovili smo, da bi morali spakirati že pred pol ure. Po napornih pogajanjih je ugotovil, da smo plezalci. Potem ni bilo vec problema in smo lahko podaljšali našo prisotnost. Ce je to bila posledica zaupanja ali strahu pred ekstremisti, ne vem. Edino deževno noc smo prespali pod previsi prej opisanega plezališca ob morju.
Sledil je premik nekoliko v notranjost otoka. Ko smo po treh urah vožnje zagledali petdeset metrov ceste brez petdesetih zavojev, smo vsi pomislili na privid. Le moja obsedenost z zavoji mi je omogocala, da sem pozabil na slabost. Žal moji potniki niso imeli te lastnosti. Problem so reševali z visenjem prek ograje ob cesti. Da so nas prehitevali v temnem predoru prek dveh polnih crt, je že druga zgodba. Utrujenost nas je prisilila, da smo prespali sredi najbolj nenavadnega mocvirja brez enega samega komarja. Kot vse stene do tja in tudi naprej, nas je tudi sledeca presenetila s svojo specifiko. Luknjice vseh velikosti in vsepovsod in skoraj nic drugega. Luknjice v luknjicah od luknjic na luknjicah … Med iskanjem primernega prostora za vecerjo je naš avto obkrožila in ustavila nepregledna kolona ovac. Alternativna vecerja na kamnih nam je teknila bolj kot v najboljši restavraciji. Le Luka ni bil zadovoljen s kamni. Zato si je privalil malo vecjo skalo in pri tem povzrocal manjše potrese. Naš kuhar Blaž je še enkrat dokazal svoje mojstrstvo. Potovanje smo nadaljevali proti jugu do glavnega mesta Cagliari. Dostop do morja med dvema vilama smo uporabili tudi za tabor. Bili smo kar malo preseneceni, ker nas ni nihce preganjal. Kot da nas ni. Dan pocitka smo izkoristili za ogled mesta. S starega mestnega obzidja smo opazovali promet. Ponovno sem bil ocaran nad delovanjem njihovih križišc in nad njihovimi prometnimi navadami. Na najbolj južni tocki našega potovanja smo izbrali granitno plezališce. Lep miren prostor ob morju je obljubljal krasen pocitek po vecerji. Po vrnitvi iz trgovine je sledil zanimiv prizor. Dva clana naše odprave z vso opremo in s strahom v oceh sta skoraj bežala z izbranega prostora. V domišljiji sem iskal, kaj groznega in velikega ju je pregnalo. Izkazalo se je, da je šlo za nekaj zelo majhnega. Pojasnila sta, da je za vsakega ubitega komarja priletelo deset drugih, in premagana odšla naprej. Le tristo metrov stran je bilo bistveno bolje. Široka cesta se je tu koncala kar z ograjo. Po vecerji smo tam omagali od napornega denva. Ponoci sta nas obiskala dva policista. Vznemirjeni smo pomislili, da je našega pocitka konec. Policista pa sta nam le rekla, da je vse v redu in nam zaželela mirno noc. Ene redkih angleških besed slišanih na otoku. Granitne plate tik nad morjem so se še bolj razlikovale od vsega, kar smo plezali do tedaj. Trenje na plezalnikih je na granitu veliko vecje. Vendar je zdrs tudi veliko bolj neprijeten od obicajnega. Edina slabost plezanja ob morju so bili nenormalno zarjaveli klini in lepljenci. Janez je pojasnil, da so ga naucili, kako je potrebno kline prej preizkusiti. Ko je tako preizkušal prvi klin okoli pet metrov od tal, se mu je ta odlomil. Imel je veliko srece, da je polet do tal preživel le z odrgninami. Potem smo brezskrbno skakali v morje, ki je bilo skoraj hipnoticno modre barve. Takrat še nismo vedeli, da nam na avtu že manjka ena šipa. Vlomilci so nam na sreco pustili vse stvari razen nekaj denarja.
Do zahodne strani otoka smo se ponovno peljali skozi glavno mesto Cagliari. Tu se je naša pot prelomila v drugo polovico in obrnila proti severu. Tudi druga polovica poti nam je prinesla veliko morja, lepih sten, številna presenecenja, zanimiva spoznanja in dogodke cudne vrste. Vendar bom to opisal kdaj drugic. Preostali prostor bom raje namenil fotografijam.
Boštjan Založnik
Naša plezalna stena v Rušah
Vsako leto na zimo zaživi naša plezalna stena v Rušah. Tam nekje od 1. novembra pa do 1. maja lahko številni ljubitelji športnega plezanja uživajo na steni v telovadnici Ruše. Ob pomoci dežurnih plezalcev in stalno prisotne opreme lahko plezajo tudi tisti, ki se s tem športom srecujejo prvic.
Letos je še posebno živahno, saj je vsak dan prisotnih od deset do petnajst plezalcev. Pohvalimo lahko letošnje tecajnike, ki vecinoma redno prihajajo na treninge. Zato smo se potrudili tudi dežurni in nekaj ostalih clanov. Poleg rednega dežuranja, smo tako napeljali kar nekaj novih smeri, kupili nove vrvi in zamenjali nekatere dotrajane stvari. Na voljo je veliko število tako lahkih kot težkih smeri. Za vsakogar nekaj. Letos smo tudi prvic (Dolfa) napeljali dve smeri za »drytooling« in v pripravi je še tretja.
Zima nam letos ni najbolj naklonjena z ledom in s snegom, tako da lahko tisti, ki že pogrešate slapove in grape, nekaj energije sprostite tudi na plezalni steni. Po napornem treningu pa seveda vedno sledi sprostitev v bližnjem gostišcu.
Po priloženih slikah in napisanem lahko vidite, da se tudi v telovadnici dogaja marsikaj. Glede na slabo vreme in suhe zime je to dobra alternativa plezanju v naravni skali in ledu. Vljudno vabljeni vsi ljubitelji plezanja, da se nam pridružite na naši steni v Rušah!
Robert Detiček
Vecer pod Storžicem in obcni zbor AO TAM
Staro leto se je z velikimi koraki odmikalo novemu. Bil je cas obracunov. Povedati bo treba, kaj se je zgodilo v tekocem letu tudi pri Alpinisticnem odseku PD TAM. Prišel je cas, da se potrdijo uspešni pripravniki, bodoci alpinisti, in sprejmejo novi clani med alpiniste.
Kraj srecanja je bil tokrat dolocen nekoliko bolj oddaljeno – tako so nekateri mislili. V resnici pa je bil dosegljiv v krajšem casu kot mesto veckratnih srecanj pod Raduho. Izredno slaba vremenska napoved, oddaljenost in še kaj so bili izgovori, da je bila udeležba na obcnem zboru manjša kot obicajno. Starejših clanov skoraj ni bilo. To sem vedela že doma, ko sem razmišljala o udeležbi. Še zdaj ne vem, kaj me je vleklo pod Storžic – morda nepozabne dogodivšcine iz mladih dni, morda poseben ambient pod strmo steno Storžica? Odlocitev je bila lahka, ko sem izvedela še za prosto mesto v Markovem avtu.
Z nocjo, ki so jo približali še temni nasiceni oblaki, ki so obcasno že "pušcali", smo prispeli do Doma pod Storžicem. Zbrana drušcina je bila res maloštevilna, pa kljub temu dobre volje. S predpisano zamudo se je pricel uradni del obcnega zbora. Sledila je vecerja, ki je posebej ob takih priložnostih primerno "razredcena" z razlicnimi tekocinami. Le-te so stopnjevale vzdušje in sprožile petje, kar je popestrilo svecani del vecera, tj. sprejem novih clanov. Ta cast je doletela samo Branka in Davida. Starejši pripravniki sprejema niso doživeli, kajti zelena narava je preprecila nacrtovane izpite zimske tehnike v strminah Storžica. V vlogi rablja se je kar prevec razživel Mico, toda nova clana sta sprejem hrabro prestala.
Bil je vecer v koci pod gorami. Zbrana drušcina se mi je zdela kot velika družina, ki jo je "zadel" klic z gora. Opazovala sem dogajanja ta vecer in v mislih primerjala podobne vecere iz mojih mladih alpinisticno aktivnih let. Najvažnejša ugotovitev je ta, da je – kot vcasih – tudi sedaj ljubezen do narave in strmih nemarkiranih poti ista. Spremenila se je tehnika plezanja, oprema ipd. Dostopi do gora so zdaj hitrejši, z avtomobili, vcasih smo potovali z vlakom ali avtobusom. Še ena razlika se mi je vsiljevala. Naše pesmi so opevale prelepe gore, cvetje, naravo in veliko "navadnih" je bilo vmes. Ta vecer pa so v glavnem zvenele pesmi popularnih avtorjev – a bile so vztrajne, saj so polagoma izzvenele šele v jutranjih urah.
Napovedano sneženje ponoci je res pobelilo naravo. Severna stena Storžica se je od casa do casa vsa pobeljena prikazala med oblaki in se vsakomur s svojo mogocnostjo vtisnila v spomin. Nacrtovane ture so odpadle, le Jožica je svoj namen izpolnila in šla peš do Tržica. Med vožnjo proti dolini so misli uhajale na prijeten vecer. Razmišljala sem o klepetu z mladimi bodocimi alpinisti. Zanimalo jih je, kako smo vcasih plezali, kakšno opremo smo imeli, kakšne so bile priprave na clanstvo itd.
Srecna sem, da mi je bil že v sami mladosti poslan klic z gora in dana možnost spoznati jih v vsej mogocnosti in lepoti. Hvaležna sem vsem, ki so mi nekoc pokazali varne, skrite in strme poti v gore. Vodstvu in mentorjem AO TAM želim, da vzgojijo veliko dobrih in srecnih alpinistov.
Nekaj dni po obcnem zboru mi je Mico dejal: "Maricka, vesel sem, da si prišla na obcni zbor!" "Hvala, jaz tudi!" mu naj odvrnem nazaj preko tega prispevka.
Marija Rencelj
Veterani AO TAM od Areha do Treh žebljev
Na pobudo najstarejšega clana AO PD TAM Draga Kavnika – ta pa ima že "svežih" šestdeset let (roj. 29. 12. 1945!), smo se v soboto, 7. januarja, z avtomobili najprej zapeljali na Areh na Pohorju. Tam se je zbralo sedem veteranov našega alpinisticnega odseka: Drago Kavnik, Jože Flašker, dva Mirana (Pliberšek in Tarkuš), Andrej Napotnik, Igor Lampe, Borut Kos in prijatelj Selan iz GRS.
V idilicnem okolju, obkroženi z obilo snega in ob solidnem vremenu smo se ob devetih dopoldne s tekaškimi, avtor prispevka pa s turnimi smucmi, odpravili proti Šumiku. Hvaležni smo bili tistim, ki so nam cesto zvozili z motornimi sanmi. Smuci so lepo drsele po novem snegu, ko smo se spominjali pohodov izpred desetih let in vec. Kje smo že takrat šli? Smo še prav? Daj, poglej na karto, ce smo še na Pohorju! No, tokrat ni bilo tako. Zdaj pot že dobro poznamo, le Joža je delal tako ozko »špuro«, da nas je ven metalo! Po caju na koci na Osankarici – kjer z miz odstranijo prte, da jih gostje ne bi ponesnažili – smo se – saj zato smo tudi prišli – podali k spomeniku na bojišcu Pohorskega bataljona. Ob množici drugih pohodnikov smo se poklonili padlim borcem in se odpravili nazaj proti Arehu. Kasneje so se prijatelji z avtomobili odpeljali nazaj v dolino, z Mitjem Plohlom, ki je s smucmi prišel iz Ruš, pa sva v dolino odsmucala.
Andrej Napotnik
Po republikah nekdanje Jugoslavije v juliju in avgustu 2006
Ponedeljek, 31. 7. 2006
Ob 610 smo se z avtodomom odpravili na pot Branko, Stanka, Drago in Milena Kavnik - Eta proti Ptuju cez Gorco (Malecnik), pri Dvorjanah na desno in uspešno skozi Ptuj (pot mi je pokazal David, ko sva se vracala iz Mostarja – službena pot v Soko Mostar, 29. in 30. 6. 2006). Slovensko-hrvaško mejo smo prestopili v Zavrcu, nadaljevali proti Varaždinu, Ludbregu, Koprivnici in pri Đurdevcu zavili na desno proti Bjelovaru, kjer smo našemu prijatelju iz AO Milanu Jolicu - Džoliju prižgali svecko in položili šopek rož na grob. Nadaljevali smo proti Velikim Zdencem, Virovitici, Slatini, Našicam, Osijeku, Vukovarju in prestopili hrvaško-srbsko mejo pri Backi Palanki, skozi Novi Sad, po avtocesti proti Beogradu in nekje pred Batajnico (ob 1900) ustavili na pocivališcu, kjer smo prespali. Ta dan je Branko prevozil 547 km (od predvidenih 554 km). Vreme je bilo lepo in soncno, celo do 35 °C.
Torek, 1. 8. 2006
Zanimivo pot smo nadaljevali zjutraj ob 730 skozi Beograd, ki je bil precej nesnažen, tako da nismo ustavljali. V Beogradu smo zavili proti Cacku, kar pomeni, da smo se peljali mimo ali skozi Lazarevac, Gornji Milanovac, v Preljini zavili na desno proti Cacku (167 km). Tu smo bili gostje "strica" Stojana, kjer smo popili kavico in malce jedli. Po nakupu lubenice smo se vrnili v Preljino in nato skozi Kraljevo (KV) do Vrnjacke Banje. Izjava prodajalke lubenic, da v Sloveniji ne bi živela, ker tam "ni svobode", je "strica" spravila v bes: rekel ji je, da naj pogleda "hotel", ko se bo peljal naš avtodom mimo, nas pa je potolažil, da je to rekla "seljacino". Seveda se nismo sekirali, le v dobro voljo nas je spravil ta dogodek! Tu je lepa planinska pokrajina, dvignili smo se nad 1000 m, ustavili ob lovski koci, se napili in umili v pravem planinskem okolju, odpeljali smo se proti Aleksandrovcu, pred njim zavili na Brus, kjer smo natocili gorivo. Sledi Razbojna, Blace, Beloljin (tu se "gorska" cesta prikljuci na cesto Niš–Priština) in Kurvin Grad, kjer smo se prikljucili na avtocesto Niš–Skopje. Pred mejnim prehodom Preševo smo ustavili motor ob 2100 in prespali. Ta dan smo prevozili 478 km.
Sreda, 2. 8. 2006
Mejo Srbija-Makedonija smo prestopili na mejnem prehodu Preševo. V Skopju smo ta dan ostali in prenocili (prevozili smo 50 km). Bili smo gostje pri Stankini teti Dani, kjer je bila tudi "baza". Ogledali smo si mesto, s stricem Metodom smo šli na cevapcice in še nekaj spili. Klepetali, da je bilo veselje. Zvecer smo si privošcili prijeten pogovor ob vinu, glasbi in "mezenju", tja s taksijem, nazaj z Martino. Igral je ansambel (tudi S Kamniških planin … in nekaj slovenskih je "padlo"!), v katerem igra Marjan, Martinin mož, Martina pa je Marinina hcerka. Kar dolgo smo se zadržali.
Cetrtek, 3. 8. 2006
Pred srecanjem z Marinino (Stankina sestricna) družino (Mišo, Bjanka, Martina, Marjan, Anastazija) smo si ogledali še Skopje – mesto, kjer je stala hiša matere Terezije, slikali njen kip, pojedli sladoled v italijanski restavraciji, itd. Ob 1220 smo odpotovali. Tokrat po predlogu Natašinega moža Dimceta (pri njih smo se ustavili na kratek klepet in obvezno kavico), ki je clan AMZ MK, bivši reli voznik, in dobro pozna to deželo. Cilj je bilo Berovo na vzhodu MK. Peljali smo skozi Veles, Štip, Kocane in dosegli Berovo ob 1830 na planini Maleševo – višina okoli 1050 m. Prespali smo ob mladinskem pocitniškem domu. Bilo je prijetno hladno in zelo mirno. Zvecer sem si ogledal akumulacijsko jezero, kjer se zbira voda za celo podrocje. Neverjetno, kot da bi vozili po kaki Ameriki, vrocina cez 30 ?C, nato pa prijetno hladno na gorskih podrocjih! Cudovito! Prevozili smo 166 km.
Petek, 4. 8. 2006
Po pravih planinskih cestah (prelaz Premere 1167 m, Pletvar, 998 m) smo se dvigali in spušcali vse do Strumice, kjer smo zavili še bolj proti vzhodu v Novo Selo in za njim do Smolarskega slapa. Problematicna vožnja med polji in naselji, med traktorji in tovornjaki, kolesarji in pešci, ampak umirjeno, ne nervozno, smo prevozili 70 km do parkirnega prostora. Od treh parkiranih avtov so bili trije slovenski! Do slapa smo hodili celo kakih dvajset minut! Pa nazaj, skozi Strumico, proti jugu, skozi Valandovo in spet navzgor proti SZ do Negotina, kjer smo zavili na JZ proti Kavadarcem in Prilepu ter v preveliki vnemi zgrešili predviden cilj Kruševo. Zato smo pa nadoknadili tiste kilometre za Smolarevo ter vozili proti Bitoli. Spet se svet spremeni v gorsko podrocje, zlasti cesta, ki je na prelazu Prevalce dosegla višino 918 m, na prelazu Gavato pa 1167 m. Tu smo jedli in pocivali. Mesto Resen smo sicer prevozili dvakrat, pa nic zato, ker nam ni bilo žal ponovnega planinsko-cestnega vzpona na 1568 m visok prelaz Bukovo, še prej pa smo obvozili Prespansko jezero. Na prelazu je sicer možno videti obe jezeri, nam pa se to ni izšlo, ker je bil parkirni prostor zaseden, bilo je že pozno, saj je sonce svetilo le še na tej višini in je pocasi zahajalo. Potem pa enkraten spust do kampa Ljubaništa. Tokrat smo prevozili 533 km. Ponoci je malo deževalo in povetrilo. Pa je bilo zjutraj boljše!
Sobota, 5. 8. 2006
Toliko boljše, da smo se lahko ob 900 v Ohridskem jezeru osvežili v prijetno cisti vodi in pogreli na soncu! Ogledali smo si Sv. Naum, vozili po jezeru, kupili spominske majice za otroke. Tokrat je bil naš cilj jezero Mavrovo, kjer imata Marina in Mišo vikend. Ob 1245 smo se odpeljali ob Ohridskem jezeru do Ohrida, si ga ob kratkem postanku ogledali in nadaljevali ob vzhodnem delu MK, ob reki Crni Drim do Debra (nevihta, neprijetni obcutki v mestu, tudi mesto je pustilo zelo slab vtis, gneca, nedisciplina v prometu, slaba cesta). Ampak lepa pokrajina in cudovit razgled, samostan Sv. Jovana Bigorskega pa bo moral pocakati na ogled kdaj drugic. Še ob pravem casu (ob 1800) smo parkirali ob jezeru Mavrovo (1250 m), se najedli in napili pri Marini in Mišu ter spokojno zaspali ob 2330. Prevozili smo 142 km.
Nedelja, 6. 8. 2006
Po jutranji kavici in zajtrku smo nadaljevali (ob 900) proti Gostivarju in Tetovu ter prestopili mejo MK-Kosovo na mejnem prehodu Globocica na višini 780 m. Potem pa po Kosovu celo pot srecevali kolone porok, kot da bi se porocali vsi mladi, ceprav so vsi delali in je bila nedelja menda samo za te, ki so se porocali. Tako je vsaj bil mir, le kolone so bile malo daljše in pocasneje se je potovalo! Smer: Kacanik, pri Doganovicih na levo po krasni planinski cesti na Preval, 1540 m, proti Prizrenu. Naprej proti Đakovici, Peci, po ravnini, nato spet v hribe cez prelaz Rožane (1710 m) proti kraju Rožaje na višini 1108 m. Prevozili smo še Berane (avtomobilska oznaka BA, 640 m), Bijelo Polje (avtomobilska oznaka BP, 640 m), Mojkovac, Kolašin, do prelaza Crkvine na višini 1045 m, in ob 1915 ustavili "konje". Prevozili smo 391 km. Prespali smo ob prometni in hrupni cesti, napolnili rezervoarje za vodo in izpraznili posode z umazanijo.
Ponedeljek, 7. 8. 2006
Ob 900 odhod za dolino Morace. Postanek ob mestu nesrece vlaka, ki je iztiril v februarju tega leta, sedaj pa so pospravljali razbitine, tako da so izpraznili vse možne izvore za eksplozijo, vagone pa enostavno zažgali(!). Nato preko kanjona Morace do Podgorice, kjer sta nas pricakala Romana (hcerka najine sestricne) in Đord s hcerko Simono. Pogostitev, kavica in proti morju skozi predor Petrovac (dolžina 1336 m, na višini 4189 m). Na mejni prehod Debeli Breg na meji CG-Hrvaška smo prispeli ob 1740 in nadaljevali ob obali do vasi Mlini, kjer nas je zajela nevihta. Parkirali smo v kampu Kate pred Dubrovnikom (nocitev za štiri osebe, avto, elektrika, voda, TT = 200 HRK). Dobra vecerja, tuširanje in pocitek. Prevozili smo 250 km.
Torek, 8. 8. 2006
Okopal sem se v mirnem, cistem, toplem morju, doživeli smo lep dan in nadaljevali preko mejnega prehoda med Hrvaško in BiH – Doljani (1200) do izvira Bune (Vrelo Bune), kjer smo imeli ogled bosanskega "fevda", bosanske domacije, in dobro kosilo ob izviru. Vrnili smo se do Medžugorja, obiskali sveti kraj, se umirili in ob 1830 parkirali pri Mirjani (službena gostiteljica v mesecu juniju). Pogovor, kavica, osvežitev in spanje. Prevozili smo 191 km.
Sreda, 9. 8. 2006
Iz Medžugorja smo krenili po kavici, še prej zajtrk, ob 830. Po tem pa po BiH: Mostar, Jablanica – ogled porušenega mostu, muzeja, kavica v starem bunkerju (osebno sem imel neprijeten obcutek ob spominu na mrtve oz. kogarkoli že, ceprav je prostor zelo dobro preurejen v sodobni lokal) – Bugojno, Donji Vakuf, Jajce, Banja Luka. Pred mestom kosilo v dobri restavraciji in nato preckanje meje BiH-Hrvaška na prehodu Gradiška (Bosanska). Po avtocesti proti ZG in Varaždinu do mejnega prehoda Zavrc (1945). Cez Ptuj do doma ob 2045. Prevozili smo 537 km (598 km, nisem našel pravega podatka o prevoženih kilometrih).
Opomba: Vreme je bilo lepo, vroce tudi do 38 °C, nekaj manjših ohladitev, mocna nevihta na morju in kopnem, kopanje v Ohridskem jezeru, v morju. Potovanje je bilo zanimivo zaradi razlicnosti pokrajin, posebno Makedonije, ki smo jo prevozili po skoraj celi slikoviti površini, in zaradi srecanja prijetnih sorodnikov in znancev. Glede na to, da smo bili casovno omejeni, smo se v glavnem vozili. V bodoce bo potrebno vec casa za pocitke z možnostjo kopanja in sprostitve. Skupno smo prevozili 3230 km. Nacrtovanje naslednje ture, morebitnega servisa avta in opreme, brez vmesnega pocitka, pomeni potovati na omejen cas in v casovni stiski. Kljub temu smo se dobro razumeli, do konca.
Drago Kavnik
Raduha, prvenstvena, varianta Po razu-Vetrne police
Obetala se je zelo lepa avgustovska sobota. Tak dan je bilo potrebno temu primerno tudi izkoristiti. S temi mislimi smo se tako v dveh navezah odpravili na Raduho (Miroslav Kokol - Sloki, Petra Glažar, Robert Deticek, Jožica Meglic).
Na koci smo se na hitro okrepcali, si ogledali skice smeri ter se odpravili k steni. Sloki in Petra sta se odlocila za smer Plate, midva z Jožico pa sva se podala v klasiko, smer Soncni žarek, ki poteka med smerjo Po razu in smerjo Desno od Mihove smeri. Med hojo po planinski poti smo si še dajali zadnje napotke in vneto iskali pravilen pristop za najino smer – Soncni žarek. Sloki, kot najbolj izkušen med nami, naju je lepo napotil k vstopu v smer. Seveda sva mu z Jožico brezpogojno verjela in se odpravila pod steno. Še enkrat sva pogledala skico in pricela plezati. Po štirih raztežajih sva ugotovila, da nisva v pravi smeri, temvec nekje cisto drugje. Tudi Sloki je do takrat že spoznal zmoto in nama s klici dal vedeti, da nisva prav. Vendar se vrniti nisva vec mogla. Tako sva nadaljevala plezanje proti vrhu. Po štirih raztežajih se je smer prikljucila k smeri Vetrne police, tako da sva drugo polovico preplezala in izstopila po njej. Ko sva se vrnila z vrha, sva videla, da sva vstopila kakšnih dvesto metrov prehitro. »Nic hudega,« sva rekla, »bova pa drugic napadla Soncni žarek! Dobra šola za naslednjic.«
Na koci smo potem ugotovili, da ta varianta sploh še ni vrisana in zapisana, tako da nama je uspela celo prvenstvena smer. Lepo, glede na to, da sva bila sprva nekoliko nejevoljna zaradi zgrešenega vstopa.
Robert Detiček
Opis prvenstvene smeri v Raduhi – varianta Po razu-Vetrne police (IV, 250 m)
Vstop je med smerjo Po razu in smerjo Soncni žarek. Pristop je s planinske poti strm in travnat, v jutranjih urah zato zelo spolzek. Smer se pricne s kaminom, nekaj metrov dalje levo pod previs, kjer je dobra polica za varovališce. Nadaljuje se ostro desno in levo mimo plat ter skozi kamin, na vrhu katerega naredimo varovališce. Nato cez borovce, pod plate in po grebenu na Vetrne police. Nadaljujemo in izstopimo po smeri Vetrne police. Sama smer ni težka in tako primerna tudi za zacetnike. V prvem in drugem raztežaju je potrebna previdnost zaradi zelo krušljive skale.
Triglav – Slovenska smer s Prevcevim izstopom (II, III, 750 m)
(17. avgust 2006)
Udeleženci: Branko Kljajic, Stanka Kramer, Roland Volmut, Nejc Gomilšek, Gorazd Cretnik
No, bil je avgust, poletni mesec, ki me ponavadi zadržuje bolj na nadmorski višini 0 m. Tudi tokrat ni bilo drugace. Po treh tednih na »nicli« sem še ves prepojen z morskim zrakom, mojim ušesom pa od sprehajanja v globine kar nic ne ustreza dvig nadmorske višine. Ko pridem domov, pa že sledi Rolandovo povabilo: »Cuj, nekaj bo treba splezat. Se menima z Brankom.« Ko slišim predlog, Slovenska smer v severni steni Triglava, se takoj spomnim naših planinskih casov, ko smo na pohodih na Triglav s strahospoštovanjem opazovali Steno. In prav tako obcudovali alpiniste na poti, ki so se podajali vanjo. Za nas je bila to takrat neuresnicljiva želja. Ob takem predlogu seveda ne razmišljam kaj dosti, saj sem se takšne klasike veselil, že odkar sem se vpisal v AO TAM. Mislim, da sva s Stanko edina, ki bova prvic plezala v Steni.
Seveda se pogledi na dolocene stvari v življenju spreminjajo, tako je tudi v tem primeru. Ce sem takrat mislil, da je plezanje v Severni steni skoraj nemogoce, sedaj vem, da pa Slovenska smer »bojda« sploh ni težka. Kot sem prebral v neki knjigi, bi lahko rekli tudi takole: »Ceprav gleda vecina na Slovensko nekoliko zviška, pa menda ni plezalca, ki je ne bi prej ali slej vendarle preplezal. Plezati Slovensko smer je tako kot, no denimo, brati Prešerna.«
In tako smo se tistega jutra odpravili na pot. Zgodaj zjutraj iz Maribora, nato naprej do našega cilja, parkirišca pred Aljaževim domom. Cetrtek je ocitno pravi dan za plezarijo. O obicajni gneci ni bilo ne duha ne sluha, upali smo samo, da bo vreme pravo, napoved ni bila najbolj blešceca.
Naša pot naprej poteka peš, mimo Aljaževega doma. Oziram se naprej po poti, ki vodi k Luknji, saj je to bila vcasih naša priljubljena pot na Triglav, cez Plemenice namrec. Sedaj pa bo treba zaviti kar po poti, ki poteka cez Prag. Do vstopa od zagretosti kar hitimo, tako zelo, da ga celo malce zgrešimo. Nic, treba bo nazaj, nekaj minut pac izgubimo. Koncno dosežemo vstop v steno, kjer sledi okrepcilo, treba je popiti dosti tekocine, saj ti osemsto metrov plezanja v steni kaj hitro izžame moci. Nadenemo si pasove in vso ostalo opremo, ki je potrebna za naš podvig, in plezanje se lahko zacne.
Iz vstopne stene se kar vijejo razlicne variante, tako da se vcasih težko odlociš, kje se boš lotil nadaljnjega plezanja. To je znacilnost kar celotne Slovenske smeri, kjer je orientacija odlocilnega pomena za prijetno plezanje. Ne pozabimo namrec, da je tudi tukaj marsikdo že potreboval reševanje gorskih reševalcev, kljub navidezno lahki oceni smeri (II, III). Vcasih te kar vabijo kakšni navidezno lahki prehodi, za katere šele kasneje ugotoviš, da so ti nakopali težavo, ki si je v tej steni nisi obetal. Pocasi dosežemo eno prvih lepših znacilnosti smeri, Bele plati. Ime ni iz trte zvito, resnicno so bele – stometrska stena, ki pa smo jo obšli po desni strani po žlebu. Zelo lepo plezanje. Na žalost so bile takšne razmere v vsej smeri vsaj tokrat bolj redke, zaznamovana je bila predvsem z nenehno vlago in s krušljivimi oprimki, ki se jim nikakor ne moreš izogniti. Nadaljujemo do Bucarjeve stene, ki je dobila ime po pisatelju Ivanu Bucarju, ki se je tukaj smrtno ponesrecil davnega leta 1949. Usoden zanj je bil izpuljen oprimek, za njegovega prijatelja pa padajoce kamenje. Tukaj se še nahajajo ostanki vpisne knjige, ki je bila postavljena v njun spomin. Kar malce turoben obcutek. Po nadaljnjem napredovanju smo nagrajeni z velicastnim pogledom. Prispeli smo namrec do Zlatorogovih polic, mogocne vertikale, ki se po nekaterih podatkih razteza kar štiri kilometre. Resnicno najbolj intenzivno doživetje tukaj, ki ga ne pozabiš zlahka in se ti vtisne v spomin za vedno. Pocasi nadaljujemo pot naprej še kakšnih sto metrov, kjer se je potrebno odlociti, kam se bo odcepila naša smer, saj imamo vec možnosti za nadaljevanje. Odlocimo se za levi, Prevcev izstop, ki velja za lažjega, ceprav smo tudi tukaj na trenutke morali preveriti naše plezalsko znanje; mokrota pac naredi svoje tudi v lahki steni. Pocasi smo se le približali težko pricakovanemu cilju. Bili smo že kar izcrpani in ko premagaš še zadnji rob stene, res sledi olajšanje. Ko smo vsi na vrhu, si sežemo v roke in cestitamo za uspešno opravljen vzpon. Tukaj se tudi naša skupina razcepi. Branko se s Stanko poda še na Kredarico, kjer ju naslednji dan caka še vzpon na Triglav. Roland, Nejc in Gorazd pa precimo v levo in pricnemo z dolgotrajnim sestopom po poti cez Prag v dolino.
Gorazd Čretnik
Kratek obisk centralnih Alp
V ponedeljek, 11. 9., zgodaj zjutraj prispeva v deževni Courmayour. V mestecu na italijanski strani pogorja Mont Blanc že pred deveto vsa zaspana išceva informacije o razmerah na okoliških hribih. Najin cilj, precenje celotnega grebena Grandes Jorasses z grebenom Rochefort in precenje Hudicevega grebena, se razblini že nekje pri Aosti, ko iz vedno bolj goste megle zacne vedno mocneje deževati. Za namecek nama ne uspe urediti helikopterskega zavarovanja in tudi opisov smeri za tista podrocja nisva dobila. Do dveh cakava v avtu, ko pa za trenutek neha deževati, naloživa nahrbtnika in odhitiva na spodnjo postajo žicnice, ki naju v nekaj trenutkih dvigne na vmesno postajo, pod Rif. Torino.
Z Rokom sva že lani želela obiskati centralne Alpe, a jih zaradi slabega vremena in kronicnega pomanjkanja casa nisva videla. Nic kaj drugace ni kazalo letos. Koncno se je obetalo tri dni lepega vremena. A prvi dan je že skoraj minil, ko sva prvic visoko na ledeniku zagledala sonce. Zaradi veliko novega nepredelanega snega in nestabilnega vremena sva se odlocila, da postaviva šotor nekje na višini 3400 m, potem pa opraviva nekaj vzponov v okoliških granitnih stenah. Vecer preživiva ob kopanju plošcadi za šotor, kuhanju in urejanju opreme. Ko se zavleceva v spalni vreci, že spet zacne snežiti.
Zbudiva se v precudovito jutro, pobeljeno s svežim snegom. Odlociva se za vzpon na Velikanov zob (Dent du Géant). Preckava ne ravno nenevaren ledenik, se malo izgubiva v spodnjem delu krušljive stene in skupaj z dvema Švedoma prilezeva na greben Rochefort. Tam se naveževa in uživava v dobrem granitu, dokler se vreme spet ne poslabša. Zadnje raztežaje preplezava v megli in sneženju. Kljub izredni izpostavljenosti z vrha vidiva zelo malo, pa še zelo se nama mudi. Opraviva nekaj divjih spustov ob vrvi in že sva na grebenu Rochefort. Za spremembo sedaj najdeva še pravo smer sestopa po spodnji steni, preskociva še nekaj temnih ledeniških razpok in že sva pri šotoru. Zvecer si v sneženju topiva sneg in se boriva proti vlagi v šotoru.
Kljub lepi napovedi za sredo je zjutraj nad nama že vse crno. Gervasutijevemu kuloarju se odpoveva, tudi zaradi nepricakovanih zdravstvenih težav, ki povsem izcrpajo Roka. Ker so za naslednje dni napovedane velike kolicine padavin, pa tudi zdravje nama ravno ne služi, se že v sredo poslavljava od izrednih hribov, ki jih bova vsekakor še obiskala.
(Op.: Luka Juhart in Rok Pevec sva plezala na Dent du Géant, 4013 m, nad Chamonixem v Franciji.)
Luka Juhart
Mustang, zadnje prepovedano kraljestvo
Himalaja skriva mnogo lepot in prav tiste najlepše so tudi nekoliko odmaknjene od obicajnih poti. Mustang je vsekakor ena takšnih dolin, ki cloveku sede v dušo in mu ne da miru. Želja je dozorevala pri vsakem obisku Nepala. Koncno je prišla tudi jesen, ko so se izpolnile želje in razkrile skrivnosti.
1. Kagbeni. Tu vstopiš v deželo, ki ima svojega kralja, kjer v redkih vaseh življenje gre svojo pot, kjer skoraj ni dreves …
2. Dolina reke Kali Gandaki, vrhovi Nilgirijev, vse to napravi vtis na popotnika.
3. Treking v Mustangu je lep in naporen.
Vse kar potrebuješ, moraš prinesti s seboj.
Hrana, šotori, kuhinja, oprema … tako kot se je vcasih hodilo v Himalajo.
In morda je tudi to del tistega, kar ga napravi posebnega.
4. Kali Gandaki in vas ob robu struge.
5. Skrivnosti v Mustangu so skrite za vsakim grebenom.
6. Doline in gore so vsak dan drugace obarvane …
7. Lo Mantang, glavno mesto Mustanga, nam ponudi kraljevsko kosilo.
Tukaj se konca tudi pot. Kar malo žal nam je, ker se moramo vrniti.
8. Konji niso dobili imena po tej dolini.
Pogled na pokrajino pa je z njihovih hrbtov drugacen.
9. Beno, Viki, Anita, Tjaša, Marija, Erik, Drago, Samo, Neva.
Vsaj za trenutek kralji …
10. Gangapurna, Anapurna III, Machapuchare, sami znani vrhovi, ki nas na odhodu vabijo, da se vrnemo.
Vse fotografiral Samo Žnidaršic.
(Op. ur. izbor fotografij si lahko ogledate v PDF verziji.)
Okrog Anapurn
15. 10. 2006
V Katmandu smo prispeli včeraj, 14. 10. 2006, brez kakšnih večjih problemov, če seveda ne omenjamo Dančevega problema z letalskim sedežem na letalu iz Münchna: imel je karto, sedeža na letalu pa ne. Ponujali so mu 600 €, če se pelje v Doho (Qatar) in pride prej v Katmandu kot mi, vendar je raje počakal, da je dobil zadnji sedež po polurnem čakanju. No, zdaj smo tu in jutri, 16. 10. 2006, odpotujemo z avtobusom proti Beshishaharju, izhodišču našega trekinga okoli Anapurn. Vsi smo v redu, razpoloženje na višku.
P. S.: Samo je odšel dan pred nami, tako da se z njim vidimo po koncu trekinga. Srečali smo se tudi z Damjanom in Olsonom, seveda smo zapili vzpon na Cho Oyu; odletijo jutri, 16. 10. 2006, so vplačali "biznis klas" na letalu in dobili predčasne karte.
21. 10. 2006
Po šestih dneh smo prispeli v Manang, čakata nas še dva dneva vzpona, potem pa navzdol. Danes je snežilo in upam, da bo vreme zdržalo. Vsi smo zdravi in OK.
31. 10. 2006
Ponovno smo v Katmanduju. Nisem se mogel javiti iz Pokhare, ker so zelo slabe povezave z internetom, zato sem počakal, da pridemo v Katmandu. Vsi smo brez kakšnih večjih problemov prišli preko sedla Thorung La (5416 m). Čeprav nas je pri sestopu oviralo močno sneženje in spolzka tla, smo varno prišli v dolino. Sedaj si ogledujemo znamenitosti Katmanduja, nato pa počasi sledi pakiranje za domov. Vsi smo OK.
Mitja Plohl
Elbrus (5642 m)
Po uspešnem vzponu na 4810 m visoki Mont Blanc (Francija), julija 2005, se nama je – Rolandu in Boštjanu – porodila velika želja po osvojitvi najvišjega vrha Evrope, 5642 m visokega Elbrusa. Elbrus je dvoglavi velikan, ki leži v pokrajini osrednjega Kavkaza v Rusiji, med Črnim in Kaspijskim morjem, je le kakšnih deset kilometrov oddaljen od meje z Gruzijo in je geografsko gledano najvišji vrh Evrope(!). Ima dva vrhova, zahodni, višji, je visok 5642 m, vzhodni pa je 21 m nižji.
Od dne, ko sva začela razmišljati o Elbrusu, sva rekreativne treninge s kolesom in tekom zamenjala za resno kondicijsko pripravo več kilometrskih tekov in kolesarjenja in skorajda dnevnega merjenja izboljšanja osebnega rekorda za prehojeno pot na Pohorje. Zavedala sva se, da le dolgotrajni treningi in izkušnje prinašajo uspeh. In odločitev je padla.
Petek, 16. 6. 2006
Ob 17.00 se nas je odprava štirih kandidatov in ene kandidatke ter vodnik Žiga iz agencije Lifetrek odpeljala do zagrebškega letališča. Bila sva edina Štajerca v pisani druščini srednjih let. Ob 20.30 smo poleteli iz Zagreba proti Moskvi, kamor smo prispeli ob 01.30 (zamik + 2 uri).
Sobota, 17. 6. 2006
Na terminalu smo čakali do 6.00. V Moskvi smo presedli na drugo letalo in poleteli do Mineralnih Vod, kamor smo prileteli ob 11.30. Na letalu smo si krajšali čas s »fitnes kosilom« (zelo skromen obrok). Na letališču nas je že čakal kombi mojster, ki nam dobre tri ure ni pustil spati, zaradi takšnih ali drugačnih »znamenitosti« ( slaba cesta, govedo na cesti, zabavno prehitevanje po desni, neprestano hupanje, ipd …). Tako nam je malo pred 16.00 uspelo priti mimo neštetih policijskih kontrol v hotel v Terskolu. Terskol je vas pod samim vznožjem gore in leži na višini 2100 m.
Nedelja, 18. 6. 2006
Zbudili smo se v deževno jutro, ki mu je sledil »svetovni zajtrk«: ameriški sport muesli, rusko maslo in sir, angleški čaj ter afriške banane. Po zajtrku smo se odpravili na prvo aklimatizacijo. S kombijem smo se odpeljali do gondolske žičnice, s katero smo se povzpeli do višine 3300 m, nato pa peš nadaljevali mimo »sodčkov« (stari podzemni rezervoarji, predelani v bivališča v obliki sodov, v katerih je prostora za šest oseb) na višini 3800 m do koče Disel na višini 4100 m. Tukaj je nekoč stala stara koča Prijut 11, ki pa je zaradi kratkega stika v električni napeljavi pogorela. Po krajšem počitku smo se vrnili v dolino, kjer smo si nekateri privoščili pivo Baltika, drugi pa sok in »šešljik« (ražnjiči).
Ponedeljek, 19. 6. 2006
Zbudili smo se v prekrasno jutro in opravili aklimatizacijo po enaki poti, le malo više, do 4600 m visokih Pastukhovih skal. Nebo je bilo brez oblačka, le veter se je iz metra v meter stopnjeval. Bazo smo preselili na kočo na višini 3000 m, kjer je bila glavna pijača pivo Terek ter angleški in cejlonski čaj. Spali smo zelo slabo, zaradi prevelike količine teina (pravih čajev, ki so nas spremljali vse do konca pustolovščine).
Torek, 20. 6. 2006
Po zajtrku smo bazo preselili na kočo Disel na višino 4100 m. Ob obilni malici smo se podali na aklimatizacijski pohod do višine 4824 m (Mont Blanc +14 m). Pot je bila od Pastukhovih skal naprej precej naporna, zaradi trdega ledu in velikega naklona. Srečali smo presenetljivo veliko druščino, ki se je vračala povsem izčrpana, brez moči. Vreme je bilo odlično, le veter je rahlo pihljal. Želenega spanja ni bilo, saj je višina naredila svoje.
Sreda, 21. 6. 2006
Današnji dan je bil namenjen počitku pred vzponom na vrh, ki bi naj sledil naslednji dan v primeru lepega vremena.
Četrtek, 22. 6. 2006
Dan se je pričel že ob 00.30 zjutraj z ropotanjem teptalca snega. Nato smo še malo poležali in že je napočil čas za zgodnji zajtrk. Nato se je naš vodnik Žiga »šel« z ruskim vodnikom Sašo »par-dispar«, če gremo na vrh, saj je zunaj divjal strašni veter. Po dolgi borbi nam je Žiga prigaral še dan počitka. Ob 7.00 uri zjutraj se je vreme uredilo in midva sva dan izkoristila še za eno krajšo aklimatizacijo. Zaloge hrane so nam že zelo pošle.
Petek, 23. 6. 2006
Prišel je dan D, dan odločitve. Kljub slabi popoldanski napovedi je ruski vodnik Saša potegnil jockerja in pretental našega vodnika Žigo. Okupacija težko pričakovanega Elbrusa se je začela. Ob 4.00 zjutraj se je invazija začela. Štirje kandidati za vrh z dvema vodnikoma smo krenili v misijo nemogoče. Edina kandidatka je že pred tem vrgla puško v koruzo. Ko smo prispeli do Pastukhovih skal, smo že bili na ledu. Takrat se je naša četica začela zmanjševati. Višina je nekatere že močno zdelovala, zato se je vodnik Žiga odločil, da se na višini 4900 m z Janezom vrne. Ostali smo nadaljevali, vendar je že kaj kmalu za tem začel zaostajati tudi Tone. Koraki so postajali vedno težji in krajši. Na višini 5300 m si je privoščil počitek in nekontrolirano zaspal. K sreči ga je našla skupina Poljakov, ki so se vračali z vrha in ga pospremili do koče. Ostali smo le še trije (midva z Boštjanom in ruski vodnik Saša), ki smo kljubovali strmini, vetru in mrazu. Ob 12.00 po ruskem času je bil naš trud poplačan. Težko pričakovani vrh Elbrusa 5642 m je bil osvojen! Razgled na vrhu je bil nepopisen in občutki zmagoslavni. V naslednjem trenutku nas je zavila megla in v hipu je začelo snežiti. Zato je sledil ekspresni sestop z GPS-om, ki je trajal le 2 h 45 min. Tako kot je »padel« Elbrus ob 12.00, sva midva ob 15.00 padla v posteljo v globok, premišljujoč spanec o tem, koliko šešljikov pojesti oziroma koliko Baltik popiti naslednji dan.
Sobota, 24. 6. 2006
Dopoldan je sledil povratek v dolino, iskanje razglednic in nakupovanje na tržnici. S kombijem smo tik pred nevihto zbežali v naš hotel v Terskolu. Sledilo je očiščenje telesa (po enem tednu!) ter nadaljevanje reševanja dehidracije z baltiko. Zvečer je sledil ogled EP v nogometu ter zabava do jutranjih ur.
Nedelja, 25. 6. 2006
Po zajtrku smo se odpravili na goro Čeget, kjer smo si ogledali ledeniško jezero. Tam nas je pričakala ruska vojska, saj smo že zašli v prepovedano območje na meji z Gruzijo. Po krajšem pogovoru nam je vodnik Saša omogočil varno vrnitev v naš hotel.
Ponedeljek, 26. 6. 2006
Dopoldan je bil namenjen še zadnjim nakupom na tržnici, svetovno znanim kavkaškim volnenim izdelkom ter spominkom na osvojeni Elbrus za družino. Zvečer je sledilo pakiranje prtljage za odhod proti Sloveniji naslednje jutro.
Torek, 27. 6. 2006
Končno je napočil dan za vrnitev domov. V Terskolu se poslovimo od vodnika Saše, opravimo formalnosti ter z letalom poletimo iz Mineralnih Vod do Moskve. Tukaj se poslovimo še od zadnjih rubljev, saj so nam zaračunali vse presežne kilograme prtljage. Popoldan smo imeli let za Brnik in po treh urah leta, ob 17.30, varno pristanemo na brniškem letališču.
Tako se je končala dvanajstdnevna pustolovščina z osvojitvijo najvišjega vrha Evrope – Elbrusa (5642 m).
Roland Volmut
