… 40-imi leti (1966)
Julija 1966 naš odsek organizira tabor pod Špikom (Lipovčeva koča nad Martuljkom). Člani opravijo odlične vzpone, na primer drugo ponovitev Krušičeve smeri v Špiku (Marjan Prelog - Jaka in Lazar Rataj - Lazo) ter prvo ponovitev Čeških kaminov v Poncah (Jože Balant, Jože Mogu, Edvin Bedenik, Olga Piberl). Avgusta 1966 Marjan Prelog in Lazar Rataj preplezata Aschenbrenerjevo smer v severni steni Travnika.
… 35-imi leti (1971)
Zelo mladi, brez izkušenj s tujimi gorami in s tujino nasploh (prevozi, devize, oprema, višina …), so se v Zermatt podali Beno Polš, Branko Kavnik, Drago Kavnik s fičom in Davorin Podrepšek z vlakom. Prva dva sta se povzpela na Matterhorn (4478 m), druga dva pa do Solvayhütte (bivak na 4005 m). Nato je vsem štirim uspel vzpon na Monte Roso (4634 m). Na povratku z vrha so varovali dva planinca iz Münchna in moškemu rešili življenje, saj mu je zdrsnilo in je obvisel na vrvi (v zraku). Stvar je zanimiva predvsem zaradi tega, ker so fantje za to pomoč dobili zahvalo v frankih in si s tem plačali prenočišče! Seveda so bili z reševalno potezo bolj zadovoljni!
… 30-imi leti (1976)
IVAN CVERLIN - CVRCO
Pred tridesetimi leti se je smrtno ponesrečil član našega odseka, Ivan Cverlin. S prijateljem Maksom Tropom sta nameravala vstopiti – v prvih dneh zime leta 1976 – v Obraz Sfinge, smer v severni steni Triglava.
Vstop v Obraz je najlažji prav z roba stene (s Plemenic). Tako ju je vodila pot preko Luknje in navzdol proti odcepu za Dolič. Nesreča se je zgodila na mestu, ki se imenuje "Pod Skokom" – zatik z derezo je povzročil usoden zdrs v Zadnjiški Graben.
Ivan se je priključil našemu odseku v letu 1968, pripeljal ga je kolega Jaka (Marjan Prelog). Poznala sta se že iz otroštva, se pozneje družila pri tabornikih in se "ustalila" pri alpinistih. Že prvi vzponi so bili ocenjeni s četrto stopnjo po težavnostni lestvici, ki se je takrat končala pri oceni VI+. Začel je v Raduhi z Mihovo smerjo, nadaljeval še isti dan s smerjo ZZ.
Za prvomajske praznike v letu 1969 je s Prelogom ponovil SZ Raz Vežice (prva ponovitev!), ocena okoli V-, po zadnjem vodničku celo VI–. Naslednji dan preplezata še Desno smer v Dedcu. Poleti istega leta prepleza s Prelogom in z Renčljem (Drago) resno smer Modec-Režek v Štajerski Rinki z oceno V+. Prvič obišče steno Triglava in ponovi (s Prelogom) Nemško smer in Čopov steber.
V letu 1970 opravi s člani AO TAM pristop na Mont Blanc, jeseni pa s Francem Percem drugič ponovita smer DD v Mali Raduhi, ocena VI.
V tistih letih člani našega odseka načrtno obdelujejo smeri v Raduhi tudi pozimi. Tukaj se najde tudi Cverlin in z različnimi soplezalci prepleza nekaj lepih smeri (npr. Steber Male Raduhe, ocena V, Smer DD, VI, pa tudi Platke itd). Poleti, zopet s Prelogom, ponovi Zmaja v Ojstrici (Spominska smer Iva Reye) in smer Ogrin Omersa v isti steni. Delovna nesreča mu za nekaj časa prepreči plezanje, vendar se kmalu vrne in nadaljuje s kvalitetnimi vzponi. Tako s Tonetom Vovkom (Šaleški AO) še enkrat preplezata Čopov steber v Triglavu, z istim soplezalcem pa v Dolomitih ponovi vrsto težavnih smeri v Treh Cinah.
V letu 1975 je bil tudi načelnik našega alpinističnega odseka. Naslednje leto, leta 1976, se z Maksom Tropom odločita za zimsko ponovitev Obraza Sfinge. Med pripravami prepleza – že skoraj v zimskih razmerah, 29. 11. 1976 – svoj zadnji vzpon v Desni smeri v Dedcu; soplezalec je bil naš član Stanko Horvat.
V letih od 1968 do 1976 prepleza 184 smeri vseh težavnostnih stopenj, pozimi in poleti.
Kjer pot za Dolič zavije navkreber (s poti Luknja–Zadnjica), je v skali spominska plošča s preprostim napisom: Cverlin Ivan 19. 5. 1948–24. 12. 1976.
Davorin Podrepšek
… 25-imi leti (1981)
V tem letu je bil realiziran vzpon na Matterhorn (4478 m). Naši člani več kot uspešno organizirajo in vodijo, kot jo imenujejo, "planinsko odpravo" 42-tih udeležencev. Vrh Matterhorna 4. 8. 1981 osvoji 27 udeležencev! Velja omeniti še, da je med pripravami na ta podvig v juliju tega leta 22 udeležencev preplezalo Slovensko smer v S steni Triglava, za sam vzpon na Matterhorn pa je bila izvedena mini alpinistična šola (navezovanje, spuščanje ob vrvi, varovanje, hoja po ledeniku, ...) z udeleženci na številnih skupnih turah.
… 20-imi leti (1986)
Stari ljudje v starih časih lednega plezanja ali Kako smo včasih plezali zaledenele slapove v Logarski dolini
Vkup sklonfal: Silvo Babič (Silvij Morojna)
Fotografiral: Silvo ali soplezalci z njegovo Berretto Electronic De Luxe, nato pa sem ČB film sam razvil, slike izdelal in jih shranil v arhiv za nove čase.
Nekaj namesto podnaslova
In prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi …
Bili smo nekako prvi, v tistih starih časih, ko smo bili še mladi. Sašo, Marko, Luka in jaz. Najbolj je bil verjetno takrat, tako kot še danes, zagnan Marko. Ampak Marko je bil pa res še najstnik, skoraj otrok in za njega bi bilo sramotno reči, da je bil takrat mlad. Saj to bi pomenilo, da je zdaj že zelo star.
Torej smo bili takrat prvi. S prvimi ponovitvami. Sicer res šele za Frančkom Knezom, ki je bil vedno in povsod prvi. V tistih časih je namreč za nas pomenilo ponavljati kakšno Frančkovo smer fantastično velik uspeh. V zraku je viselo prepričanje, da ocenjuje svoje prvenstvene smeri po »rimski« težavnostni lestvici. Alpski zgodovinarji so nekaj malega o tem že slišali. Vsak bralec tega teksta pa se lahko najbolje seznani z omenjeno težavnostno lestvico ocenjevanja plezalnih vzponov, če nemudoma ponovi eno izmed njegovih, še neponovljenih smeri, ocenjeno s III+ A0, 200 m, 6 h. Vsi so pravili: »Franca noro ocenjuje! Dodaj oceno ali dve, tri, pa boš vedel, kako težko je v resnici.«
Seveda smo imeli takšnega prepričanja polno ne samo glavo, ampak tudi hlače. Zadaj, da ne bo pomote! Na tak način smo preplezali Čašo in Gajstni slap, za začetek, pozneje pa še kaj. Prva ponovitev s težkimi žepi, polnimi strahu. Sam več ne vem, če po prvenstvenem vzponu pet let ni bilo primernih razmer ali pa si nihče ni upal vstopiti. Verjetno so vsi imeli nekaj v hlačah, ampak pravi mačo tega ne bo nikoli povedal naglas! Si raje da kaj odrezati. Se že najde nekaj za odrezat, če je sila, kar ni nujno potrebno za plezanje. Čaša je bila takrat, pred šestindvajsetimi leti, še pojem najtežjega zaledenelega slapu v dolini in daleč naokrog. Ocena v starem plezalnem vodniku po Logarski dolini je bila jasna: 100°/65–90°, 100 metrov, 2 uri, opis pa dolg samo en stavek: »Vstop na desni strani podstavka, nato čez svečo (najtežji del) in iskaje prehode na vrh.« Za zbijanje morale je bila ob povsem narobe narisani skici pripisana ocena 90-100°, A1!!!! To mi je zadalo še zadnji udarec! Tehnika v ledu torej! Poznavalci lednih slapov so govorili o močno previsnem ledu, strašni naklonini, obvezni uporabi lojtrc in podobnih grozotah. Sam se več niti ne spomnim, kaj nas je napeljalo na zamisel ponoviti Čašo. Preplezali smo že vse lažje slapove v Logarski dolini, ki nam je bila takrat še najbolj blizu. Nihče ni imel avta in bili smo brez vozniškega izpita. Pozimi se je še težje odpraviti kam dlje, kot tja, kjer se počutiš kot doma. Avtobusni sprevodniki in šoferji so nas dobro poznali, pa tudi natakarice v Planinskem domu in domu Palenk so nas videle skoraj vsak vikend. Verjetno so si mislile: »Tudi danes sneži, ti norci pa so spet tukaj. Kaj le vidijo v tej mrzli skali in nepomembnih kosih visečega ledu? Je že lepše sedeti ob toplem radiatorju in skozi veliko okno gledati, kako se usipajo plazovi čez Planjavo.« Slapovi na Gorenjskem so nam bili takkkoooo daleč, v Log pod Mangartom pa je iz Maribora uro ali dve manj vožnje kot na Norveško. Tudi zato smo najprej pometali pred lastnim štajerskim pragom.
Rana ura, slovenskih fantov grob …
Roko na srce, v Čaši smo bili prvi zato, ker smo zgodaj vstali. Po našem vzponu sta smer le nekaj ur za nami preplezala tudi Matej in Polda. Ne da bi se pogovarjali o tem, ne da bi vedeli za načrte drugih in ne da bi zavohali drug drugega, smo se isti dan znašli pod enakim izzivom. Izgleda, da je bil čas za spremembo, za pot naprej. V kakšnem drugem športu zmaga tisti, ki je hitrejši. Šteje že minuta, sekunda ali celo stotinka prednosti. Največkrat niti to ni pomembno, važna je samo zmaga. Biti prvi! Zmagati! Stati na stopničkah! Videlo me bo toliko ljudi! Vsi bodo vedeli, da sem najboljši! Mogoče sem do koga krivičen, vendar sam nikoli nisem čutil tako. Zato so mi všeč športi, kjer je pomembno vse kaj drugega kot pa boj za tisočinke prednosti pred tekmeci. Bolj kot prve ponovitve ali prvenstvene smeri sem se veselil zmage nad samim seboj in preprostega zadovoljstva, da živim. Opravljena pot preko previsnega ledu je bila samo sredstvo v rokah mojega ega, ki je tokrat za spremembo po sili okoliščin za nekaj minut premagal strah. To je bila prava zmaga.
Peklenski mraz je bil in kot že večkrat smo tudi tokrat spali na golih deskah razpadajočega Plesnikovega hleva. V kotih so se valjali ostanki predlanskega sena. Zeblo me je kot študenta prvega letnika ekonomije iz Zaira in skozi razkrite strešne deske sem lahko opazoval Orion in Rimsko cesto v vsem svojem sijaju. Spalna vreča z velikimi vrtnicami je bila moja edina prijateljica v dolgih nočeh, potem ko so že zaklenili stari hotel v Logarski dolini. Zrak je bil svež in čist, da bi ga lahko rezal kot zmrznjeno salamo Gavrilovič. Vseeno sem raje dihal bolj plitvo. »Če dihaš pregloboko, ti lahko zmrznejo pljuča!« je pred leti strogo resno modroval Samo. Verjel sem mu, drugega mi ni preostalo, meni »greenhornu«. Nikoli si nismo privoščili spanja na toplem v starem planinskem domu. »Kdor ne špparrrra, nič nima!« je priljubljen izrek Mihove staaarrrrrre stare mame. Tega smo se dosledno držali, še posebno ker je iz ?Adidas najlon? vetrnih hlač tudi za čaj brez limone v gostilni bolj poredko padel ven kakšen dinar.
Ker smo šli pozno spat, smo pa zato vstajali zgodaj. Če je lakota najboljši kuhar, potem je mraz najbolj učinkovita budilka. Ko te pošteno zebe, ne nastavljaš ure in ne tlačiš budilke pod kapo za uho. Zato pa toliko bolj pogosto gledaš na uro, ki se nikamor ne premakne, da gotovo ne vstaneš prepozno. Vžigalica prasne, kuhalnik zagori in iz kosa ledu bo nastal topel čaj, kot na kakšnem bivaku. Razlika je le v tem, da imaš prostora na hlevu dovolj. Padeš lahko le z vrha razmajane lestve, če previdno stopaš mimo vseh preperelih tramov in sneg se ti ne usipa za vrat. V roke pa te zebe čisto enako.
Sreča je opoteča …
Nekako je naneslo, da sem najtežje raztežaje plezal kot prvi v navezi. V Čaši, Sulici in pozneje tudi v Gajstnem slapu. Saj ne da bi se silil v ospredje, daleč od tega. Žrebali smo. Zobotrebci med prsti, zmrznjen kamenček v dlani ali travnate bilke, saj ni važno, vedno sem imel srečo. Mnogo več sreče kot s plezalnimi orodji. Ravno takrat so začeli v Titanu izdelovati cepine. Še danes ga imam doma. Prav rad ga posojam nadebudnim planincem za zimske vzpone na Raduho, Grintavec ali Malo Rinko. Dovolj je dolg, da se lahko dobro nasloniš nanj, ko počivaš sredi ne preveč strmega snežišča. Dobro pa se obnese tudi za otrkavanje cokel z derez. V tistih časih bi dal roko v ogenj, da je to zelo dobro orodje. Specialen rezilni kot konice, ki odlično lomi cele krožnike ledu, neergonomsko oblikovan ročaj in najlonska zanka, zaradi katere ti cepin mogoče celo obvisi na zapestju, ko se izpuli. To zadnje se je dogajalo zelo redko, saj je prijemal kot pitbull. Ko zagrabi, ne spusti več, če le led drži. Slaba stran tega je, da bolj ko zagrabi, težje ga je izpuliti. Ravno zaradi tega je bil ta cepin moje najmočnejše orodje. Kaj zato, če se je vzpon zato nekoliko zavlekel. »Čaki malo!« je zato postal najbolj priljubljen odgovor na nervozna vprašanja o tem, kaj se dogaja tam zgoraj pri meni. V primerjavi s kratkim lednim kladivom Laprade je bil cepin res dober. S kladivom sem se namreč pri vsakem udarcu krepko udaril v prste desne roke. Posebno, če ne moreš v roke prijeti nič boljšega, ker nič boljšega nimaš, se ti zdi takšen stroj super.
Prvi raztežaj smo kar dobro prestali. Strm je bil, strm, vendar ključ vzpona, previsna sveča, je bil šele pred nami. Gnetli smo se na ozki polički pod streho in pogledovali navzgor. Samo mislim si lahko, kaj se nam je vsem pletlo po glavi: boljše hrabro pobegniti kot hrabro ... Ne, ne, ne, zdaj ne bomo hrabro abzajlali do vznožja. Preostane nam samo, da stisnemo rep med noge in molimo, da bo led dober, da ne bodo same svečke z luknjicami, da v resnici ni tako previsno in težko, kot izgleda, in da me ne bo tako strrraaahh. Za pas sem si obesil vse ledne vijake, kar smo jih premogli. Prekleti kamenček. Marko mi je posodil svoj boljši cepin, ki sem ga zamenjal za kratko kladivo. Poje…ni kamenček. Z varovališča mu ga bom po vrvi spustil nazaj. Pof…ani kamenček. Ravno jaz sem ga moral zadeti.
Tišina! Snemamo …
Po nekakšnem previsnem kotu med ledeno steno na levi in čez vertikalo visečimi svečami na desni sem se prebijal navzgor. Z ihto sem lomil in razbijal sveče, da bi mi dolgi cepin globlje in zato bolje zagrabil. K sreči Luka in Marko nista bila točno v vpadnici padajočih ledenih kopij, saj te kanonade ne bi preživela. Vseeno pa sta se morala spretno izogibati izstrelkom. Tako domnevam, ker navzdol nisem imel niti volje niti časa gledati, pa tudi zanimalo me ni. Sam s seboj sem imel zadosti problemov. Kot iz vodnjaka sem slišal, da se prestrašeno pomenkujeta pod mojimi nogami in se umikata vsemu, kar prileti ali se odbije do njiju. Samo dva slaba klina sem zabil do sedaj. Prvega takoj nad varovališčem, drugega pa dva metra višje pod previsom. Za kaj več nisem imel moči. Začel se je ples »šejkin silvek«. Tresem se po vsem telesu kot star šivalni stroj Singer in preklinjam pot, ki me je pripeljala pod ta slap. »Prodal bom vse in spet bom začel raje smučat. Pa na morju je tudi lepo pozimi, saj ni tako važno, če se ne moreš kopat. Sigurno je bolj toplo kot tukaj,« si pravim sam pri sebi. Na živce mi gre njuno pogovarjanje pod menoj. Moti me šelestenje snega, ki se usipa s smrek in z borov. K sreči so tudi ptiči utihnili. Saj ni čudno, ob vsej tej napetosti v zraku. Dol na štant kričim: »Tiho že bodita enkrat!!!! Je…em vam sunce žarko, babe na tržnici!!!« K sreči ju ne vidim več, tako da mi niti ni potrebno z roko pokazati česa nespodobnega, da bi ju utišal. No, saj tudi ne bi mogel z roko česa pokazati, ko pa visim z obema rokama v zankah cepina in bajle. Decimeter za decimetrom sem se počasi pomikal naprej. Še dobro, da sem lahko ta zaledeneli kot preplezal v razkoraku, zdaj pa se moram spraviti okoli roba v zgornji del sveče. V resnici tako visoko in daleč vse skupaj ni bilo. Meni se je samo zdelo, da raztežaja ne bo nikoli konec. Iz previsa se je led najprej postavil pokonci, nato pa se je za spoznanje položil.
Kot vedno smo tudi danes imeli srečo. Nihče se ni polomil, saj ni nihče padel. Raje si ne upam pomisliti, kaj bi se sicer zgodilo ob tako slabem vmesnem varovanju. Polomljene noge, rebra in ključnica, izpahnjena rama, kri izpod razbite čelade. Vsaj fantje z GRS-ja te ne bodo nosili tako daleč, kot če bi padel nekje v hribih. Najslabše pa je, da niti s helikopterjem ne boš letel v bolnico. Do ceste je namreč le slab kilometer hoje skozi gozd. Ne, se ne izplača. Je bolje enostavno priplezati do vrha in sestopiti peš.
Končno sem se lahko nadihal. Bolje povedano nahropel, naslonjen na dobro zabit cepin. Še nekaj metrov levo in izbrcal si bom lahko stojišče za dva podplata. Jaz sem svoje za danes naredil. Do vrha ni več tako težko, zato sproščeno zatulim : »Aaauuuuuuuuuu!!!« Verjeli ali ne, od takrat več niso videli nobenega medveda na Solčavskem! Vsi so najverjetneje emigrirali čez Pavličevo sedlo v Avstrijo ali pa mimo Igle pobegnili na jug v Kočevske gozdove.
Za konec …
Tako smo preplezali Čašo. Danes vzpon čez njo ni več kaj posebnega, Gajstni slap pa sploh ne velja več za tako težkega, kot bi lahko sklepali po njegovem imenu. S takšnimi vzponi smo dobili pogum (samozavest?) za prvenstveni vzpon po ozkem, elegantnem slapu, ki je lepo viden, če stojiš pred hotelom Plesnik. Ime Sulica se je zaradi premočrtne linije ponujalo kar samo.
(Opomba avtorja članka: Prvo ponovitev Čaše v Logarski dolini smo 16. februarja 1986 plezali Silvo Babič (Silvij Morojna), Marko Lukic in Armand Polegek - Luka. Prvo ponovitev Gajstnega slapu smo opravili 2. marca istega leta, namesto Luka pa se nama je pridružil Sašo Prosenjak. Vmes sva 23. februarja 1986 z Lukom preplezala še prvenstveno smer Sulica, tesno za petami pa sta nama na konicah derez sledila Viktor Hribar in Sašo Puhmajer (AO Kozjak – Bog jima grehe odpusti, saj nista vedela, kaj delata …).
… 15-imi leti (1991)
Januarja in februarja (od 17. 1. do 15. 2.) leta 1991 naša člana Miro Kokol - Sloki in Vlasta Dobrila skupaj s člani iz AO Kozjak (Boris Strmšek, Branko Ivanek, Viktor Hribar) obiščeta področje Hogar v Afriki.
Ta odpravica je imela cilj v osrčju Sahare v Alžiriji (2000 km v notranjost Sahare). Gorovje z imenom Hogar – ugasli vulkani (Aghar po domače) – je v osrčju Sahare in se dviguje nekaj nad 3000 metrov visoko. Najbližje mesto se imenuje Tamanarase (Tam), ki je takrat je štel približno 30.000 prebivalcev. To je v bistvu oaza, saj je možno preživeti le tam, kjer je voda. Do naslednjega kraja, kjer je življenje, je več kot 200 km.
Ko smo šli plezat, smo morali imeti s seboj dovolj vode (recimo za 5-6 dni) saj tam, kjer smo plezali, ni vode (ni življenja, le kamnita puščava ...). Sami vrhovi oz. stene pa so od Tama oddaljeni nekje od 30 do 80 km.
Obiskali smo področje Asekrem, kjer smo plezali v Tasilih, in področje Illamane (nacionalni park).
P. S.: Razlago sem napravil – več ali manj – po spominu, mislim pa, da podatki kar držijo. Če ne, se opravičujem vsem prizadetim ...
… 10-imi leti (1996)
V tem letu velja izpostaviti dve odpravi, na katerih so sodelovali tudi naši člani.
V začetku leta 1996 (natančneje od 13. 1. do 10. 2.) so se v Ekvadorju "mudili" Branko Ivanek, Sašo Puhmajer, Miran Zemljič, Andrej Senica (vsi AO Kozjak) in Vlado Fras z našega odseka.
Vlado in Miran sta 25. januarja v stranskem vrhu Chimboraza imenovanem Pico Martinez (5570 m) v osmih urah preplezala prvenstveno ledno smer. Smer je visoka 550 m z naklonino 85°/50°–70°. Drugi raztežaj poteka v skali in sta ga ocenila z II-III. Za vzpon in sestop sta potrebovala šestnajst ur. Prvenstveno smer sta imenovala "Grande amigo" in jo posvetila v Himalaji tragično preminulemu prijatelju Benu Dolinšku.
Julija 1996 pa so se nekateri naši člani podali v Peru. Na skupni odpravi z AO Kozjak 3. 7. 1996 v južni steni Ocshapalce v Cordilleri Blanci navezi Silvo Babič – Špela Hleb (AO Kozjak) in Marjan Zver – Matej Zorko preplezata prvenstveno smer Ludix - El gato blanco (85°/55°–80°, 550 m, izstopna višina 5650 m, 8 h).
… 5-imi leti (2001)
Iz tega leta velja omeniti naslednje:
– 27. 1. 2001 je bilo tekmovanje Ice Extreme Solčava 2001; v tekmi v lednem plezanju je za veliko presenečenje poskrbel naš član Niko Šumnik, ki je zmagal;
– obisk slovenskih alpinistov na Škotskem; šlo je za izmenjavo in udeležbo na tretjem mednarodnem zimskem srečanju alpinistov, ki je trajalo od 16. 2. 2001 do 4. 3. 2001; od naših članov se ga je udeležil Blaž Navršnik in v posebnih škotskih razmerah – in predvsem v svojevrstnem, klasičnem plezanju v škotskem granitu – v desetih dneh, od 18. 2. do 28. 2., preplezal naslednje odlične smeri: v Ben Nevisu s soplezalcem Bensonom smer Orion direct (V, 5, 400 m), v stenah Creag Meagaidh z Bensonom smeri The wand (V, 5, 210 m) in Diadem (V, 4, 210 m), v steni Coire an T-sneachda blizu Avimora prav tako s soplezalcem Bensonom težko smer White magic (VII, 7, 120 m) ter za konec s soplezalcem Chinneryjem v pogorju Caringoms v steni Buachaille etive mor še smer Ravenis Gully (V, 6, 135 m); ostali bi še dlje, a lokalne oblasti zaradi epidimije slinavke in parkljevke 1. 3. prepovedo vse aktivnosti v naravi; 4. 3. morajo tako domov;
– Andes 2001: mini odprava v Bolivijo in Peru, kjer sta Beno Vajdič in David Podgorelec (AO Kozjak) osvojila Pico Austria, cca 5300 m, priplezala pa sta tudi na Piramide Blanca, prav tako cca 5300 m, po strmem snežišču v desnem delu zahodne stene (250 m, 60°/45°); ko sta se prepričala, da razmere niso najboljše, sta osvojila še Condoriri, 5696 m, po normalki (1100 m, maks. 65°).
