. Paklenica. Ob tej besedi jih večina pomisli na plezanje in množico plezalcev iz cele Evrope, ki kot grozdi visijo iz skal. Lahko pa Paklenico gledaš tudi drugače, z očmi bolj pohodniške, opazujoče duše. Take so tudi izbrane fotografije. No ja, morda pa je razlog za izbor motivov kje drugje: ste že poskušali plezati in fotografirati hkrati?! Meni to ne gre najbolje od rok. Plezalski motivi pa vseeno so, nekje drugje …

Tako lep pogled se nam je kazal it našega tabora: Velika Paklenica

Še vse vesele, ne vedoč, kaj nas čaka, v Malem Čuku

Centralni kamin z varne razdalje. ( in nagradno vprašanje: kje je plezalec?)

Po vsaki splezani smeri pa obvezna zdravilna kopel nog. Dobro, kaj dobro, božansko dene. O popolni kopeli od nog do glave pa vedo več drugi, že vedo kateri. Baje je super…mrzla.

Potok je možno prečkati na več načinov in vse je treba preiskusiti. To smo uspešno prakticirali na našem "sprehodu" skozi Malo Paklenico.

Vijolice so bile pač fotogenične. In mnogo večje so od naših štajerskih.

Ko se vzpenjaš proti Crnemu vrhu. Zagledaš morje. Začeli smo na nadmorski višini 0m in končali na 1710m.

Za večerje je bilo na voljo več menijev: voda, banane, jabolka…., fast food pač.

Ko imaš dosti plezanja, pa hoje, ugotoviš, da se da v okolici krasno kolesariti. Veter z morja pa blaži sončno pripeko.

To je le en košček dooolge zgodbe o ne prostovoljnem kopanju. Potem pa kamen na kamen … (pa ni palača).

Zvečer se dan umiri ...

... in sončna svetloba pojema …

Mi pa odhajamo v takem ali drugačnem stanju, napolnjeni z življenjem; bilo je lepo.

Foto: Suzana Šulek, Zinka Balant in Kokol Miro^©

Tekst: Suzana Šulek^©