Grossvenediger (3666m)

25. in 26. junij 2005

Po treh letih nam je ponovno uspelo izvesti izlet na Grossvenediger. Po lanskoletnem neprostovoljnem zaključku na karavaningu pri Muti, za kar sta bila zaslužna prevoznika Srečko Turs iz Ribnice na Pohorju in Potep iz Maribora, smo tokrat, sicer z debelo uro zamude, le odpotovali iz Maribora in po zaslugi voznika srečno in hitro prispeli do koče Matreier Tauernhaus v dolini Tauerntal. Tam se nam je triinštiridesetim potnikom pridružila še skupina petih planincev, ki so se z avtom pripeljali iz Ljubljane. Vreme sicer ni bilo vzpodbudno, a imeli smo polno energije in kar kmalu smo se eni peš, drugi s taxijem odpravili do Venedigerhaus, zadnje koče v dolini. Pešce je pot vodila preko pašnikov ob ledeniški reki Gschlosbach. Od koče naprej pa le s svojimi konjskimi močmi. Skupina se je razvlekla, ko smo se potili navzgor ob ledeniški reki. Opazovali smo pohodnike na drugi strani reke, ki so verjetno zgrešili pravo pot, reko so prečili že pri prvem mostu. A kaj kmalu smo ugotovili, da bomo morali za njimi, saj je stari most pri tovorni žičnici odneslo neurje. Tako smo se morali vrniti do spodnjega mostu in slediti tistim, ki so »zgrešili«. Čez strme trate smo se nato vzpenjali proti ledeniku Schlatenkees, kjer se je skupina ločila. Alpinisti smo odšli na ledenik, ostali pa mimo koče Alter Prager Hutte naprej do koče Neue Prager Hutte.

Razmere na ledeniku so bile precej neugodne, zato smo program ledeniškega tečaja izvedli le delno. Po začetni razlagi o ledenikih in dogajanju na njih smo prikazali potrebno opremo, načine navezovanja, gibanje po ledeniku in reševanja padlega iz razpoke. V navezah smo se nato odpravili po ledeniku in se na koncu po strmih tratah povzpeli do Alter Prager hutte, kjer so nas pozdravili naši sopotniki in prijazna oskrbnika Alex in Julija. Po razporeditvi po sobah smo se ponovno sestali v jedilnici, kjer smo se dogovorili kdo bo naslednji dan s kom v navezi. Ob pomoči naših vodnikov in inštruktorjev so si udeleženci pripravili vso opremo, saj zjutraj za to ni časa. V prijetnem vzdušju smo preživeli ostanek večera, nato pa se počasi drug za drugim odpravili na počitek.

Alarm, na uri namreč. Tri ponoči je in treba je vstati. Pogled skozi okno ne vliva nekega veselja. Megla je in toplo. Vodje nekaj razpravljamo in pričakujemo, da bo nekdo od nas dal namig. Sam grem preveriti še stanje v jedilnici. Pa saj so vsi že skoraj pripravljeni. »Malo bomo še počakali. Se še dogovarjamo«, se izmikam. Vrnem se v sobo, kjer me reši Drago, ko reče: »Gremo! Saj obrnemo še vedno lahko!« In smo šli, devet navez, v vsaki pet ljudi, petinštirideset vseh skupaj. Naveza za navezo smo v soju čelnih svetilk odhajali izpred koče. In zvezde so bile menda tam nekje nad meglo. Po kratkem odseku čez skale smo stopili na ledenik. Sledili smo stopinjam v snegu in počasi napredovali. Derez nismo potrebovali saj je bilo mehko. Za varno hojo smo uporabili le cepine. Razgleda ni bilo, le belina snega in nizkih oblakov. Tu in tam se je slišalo: »Kakšno višino kaže tebi? A smo že na pol poti? Čakaj, da me najdejo sateliti...« Ja tehnika napreduje, višinomeri, GPS, dlančniki. Pa saj ob tem se pa res ne moremo izgubiti.

Kmalu smo prišli v območje velikih razpok, kjer smo morali biti še posebej pazljivi. Snežni most, kjer je sled vodila čez razpoko, je bil podrt. Prehod najdemo precej desno, nad razpoko ponovno poiščemo sled in nadaljujemo navzgor. Nad črno steno se je malo razjasnilo. Morda pa se bo le razvedrilo. A ni bilo nič iz tega. Prav nasprotno. Z neba so nam poslali še mokro prho. Nismo se vdali. Premagali smo še ozek zadnji greben in po treh urah je bila prva naveza na vrhu Grossvenedigerja, 3666 metrov visoko. Toda časa za počitek in romantično uživanje ni bilo. Čestitke, fotografiranje za spomin in hitro nazaj. Dež bi se lahko spremenil v sneg in povratek v megli brez sledi bi bil zelo težaven in nevaren.

Na srečo je dež ponehal in ob desetih smo bili že vsi nazaj na koči. Vseh petinštirideset nas je stalo na vrhu, kar je lep uspeh, vsak pa je vzpon doživljal po svoje. Dobro pripravljenim ni predstavljal posebnih težav, nekaterim je nagajala višina, mnogim pa je bila to popolnoma nova izkušnja. Vsekakor bi bilo navdušenje večje, če bi goro osvojili v lepem sončnem vremenu.

Po enournem počitku smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in se napotili v dolino. Ustavili smo se pri Venedigerhaus, od koder so le redki nadaljevali peš, kajti ko si utrujen, se je le »fajn« peljati. Tudi vreme se je izboljšalo, celo sonce je posijalo, le vrhovi so bili še vedno v oblakih. Pri koči Matreierhaus nas je že čakal voznik avtobusa, od koder smo se po malici in kavici ob treh popoldan odpeljali nazaj proti Sloveniji. Naporna tura je zahtevala svoj davek in utrujene potnike zazibala v zaslužen spanec. Unija nam je omogočila miren prehod meje, nakar smo pozno zvečer prispeli v Maribor. Poslovili smo se z adijo, lahko noč, se vidimo še na kakšni visokogorski turi.

Hvala vodnikom navez za varno vodenje, hvala vsej skupini za potrpljenje in posluh. Na vreme ne moremo vplivati, lahko pa na samo organizacijo takšne visokogorske ture. Zato so pripombe dobrodošle, odveč pa ne bo tudi kakšna fotografija...

Kriv za to turo in ta zapis Andrej Napotnik