Stanetu v spomin

Ob tisti tenki crti
nam drugim sije sled
in kaže pot
predalec stran
od tod
iz naših zmot
in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd.

Veš da!

Tadej Kosmačin

Kratek stavek - dve besedi, ki potrdita domnevo, uresnicita željo in razveselita prijatelja. To sta besedi, ki sem jih iz prijateljevih ust slišal velikokrat, saj je bil takšen, da ni želel nikogar razocarati.

Kanjon Paklenice pred letom dni

Sama se z Majo potikava po kanjonu, saj so vsi oddrveli domov zaradi obilnega dežja, ki je padal prejšnji dan. Išceva nekoga, ki bi imel podobno željo kot midva - plezati. Stene so suhe, vreme primerno in prav nesramno bi bilo zapraviti takšen dan za kaj drugega kot plezanje. Kot Marija se mi prikaže visoka suha postava z belo celado. Pa to je Stana! Po kratki formalnosti v eni izmed športnih smeri že stojimo pod Nosorogom in si izpolnjujemo veliko željo - plezati. Kdo bi si mislil, da je bil ta dan zacetek kratkega, v smislu življenja, a zelo intenzivnega prijateljstva. Pred tem sem ga poznal samo kot tihega moškega, ki stopi na »ferajn« in ob zacudenju ostalih našteje vse vzpone, ki jih je opravil v zadnjem tednu.

Po preplezani smeri in obvezni pijaci sem zacutil, da si z njim še želim plezati. In tako je tudi bilo. Prišla je zima, treningi v telovadnici, turni smuki, zaledeneli slapovi in vse to predvsem z njim. Pricelo se je plesti prijateljstvo, ki ni bilo popolnoma po normah, pa nama je morda zaradi tega toliko vec pomenilo.

Plezališce Weinzödl pred pol leta

Prvi res topli soncni žarki pocasi segrevajo skalo in Weinzodl je kot nalašc ustvarjen za popoldansko razgibavanje. Ceprav je bil kar malo nasprotnik plezanja v plezališcu, se je takrat popolnoma navdušil in kratke s težavnostjo zacinjene smeri so postale stalni del najinih priprav na zahtevnejše podvige. Ob vseh urah, ki sva jih prevozila z avtomobilom, dostopih in sestopih, sva se imela cudovito priložnost spoznavati in drug v drugem odkrivati nekaj, kar naju je še bolj zbliževalo. V tistih trenutkih sem razumel, zakaj je tako lepo imeti stalnega partnerja v navezi. Spoznavala sva se seveda tudi ob plezanju in vcasih brez besed preplezala kakšno smer, a na koncu bila vesela, da sva to naredila skupaj. Vcasih besede enostavno ne pomenijo nicesar, potrebno je najti drugacen stik, in za to morata biti dva, ki se na neki nacin dopolnjujeta, sprejemata in razumeta.

Hudicev steber pred tremi meseci

Bližala se je moja poroka, porocno potovanje na gorato Korziko in vrhunec letne alpinisticne sezone. Na skrivaj sva se spogledovala s Copovim stebrom v Triglavu, ki je Staneta enkrat grobo zavrnil. To so bili motivi, da sva plezala še vec in porajala se je ideja, da še pred poroko, kot fant, preplezam še eno pravo klasicno smer.

Vedno, ko sem pogledal Prisojnik, sem se spogledoval z njim, s stebrom, ki kipi v nebo. Prelepo hladno jutro je postalo še bolj hladno, ko sva s parkirišca opazovala najin cilj in skušala razvozlati, kje naj bi plezala. »Ni drugega, je treba iti gor in pogledat!« je dejal in že sva drvela proti temni steni. Pokazalo se je, da smer dobro pozna, saj jo je pred enim letom že preplezal in prvi raztežaji so potekali v obicajnem tempu in brez težav. Cudovita, a naporna zajeda, naju je prvic malo ogrela in povzrocila, da sva pricela popolnoma uživati v tem, kar najraje pocneva. Sledilo je nekaj raztežajev »lahkega« sveta. Varujem na stojišcu v luknji, ko Stane pleza naprej po krušljivem terenu in kaj kmalu ga ne vidim vec, ker je priplezal na vrh kamina. Edini stik ostane pocasi drseca vrv … Socna kletvica, vrv mi hitro drsi skozi roke, kup padajocega kamenja in v naslednjem trenutku ga vidim, kako z veliko hitrostjo pada mimo mene. Po glavi mi rojijo vse mogoce stvari, cakam …. cakam, da bo vrv zategnilo in ga bom ustavil. Tega trenutka ni in ni. Naenkrat mocan poteg vrvi, s hrbtom udarim v steno, klin odfrci po zraku, želim si, da bi vzdržal. Tišina. Kot da se pred nekaj trenutki ne bi zgodilo nekaj groznega. Cutim, da je nekaj hudo narobe, prevec tiho je.

Poskrbim za svojo varnost, naredim vse, kar se da, klicem prijatelja, a odgovora ni. Ko se spušcam do njega, slutim najhujše. Pomagam, naredim, kar lahko, a sem žal nemocen. Sedem na policko in cakam, cakam, da naju rešijo iz te grozljivke. Helikopter z reševalci prileti in naju odpelje iz stene, a žal je od dveh prijateljev ostal samo eden. Ko stopim na trdna tla na Vršicu, se sesujem, kot se sesuje krožnik, ki pade na tla. Razletim se na tisoc košckov in nikakor ne morem dojeti, da ga vec ni. Ostal je tam, kjer je bil najraje - v hribih, stenah.

Rote Wand pred tednom dni

Nervozen sem, ko mi vrv polzi med rokami in gledam soplezalca, ki premaguje meter za metrom smeri, ki sva jo s Stanetom že preplezala. Prvic po nesreci pocenjam to. Trudim se, da ne bi obcutki prevladali nad telesom, težko je. Ob teh in veliko drugih trenutkih se spomnim nanj, na njegovo jekleno voljo in besede »Veš da! Mora iti!«.

Postanem močan, premagam težave in se veselim novih dni, novih doživetij in novih smeri. Hvala ti!